Park Navje je na novo zelo lepo urejen; tako za pse, otroke, sprehajalce in ostale mimoidoče. Pasji kotiček je takoj pri vhodu v park, kjer so tudi smetnjaki za iztrebke in vrečke, če jo slučajno pozabiš. Tja vozim med malico Barona na sprehod, da opravi svoje fiziološke potrebe.
Greva tako nekoč z Baronom med malico na ta pasji košček zemljišča, kjer tudi drugi psi objavljajo svoje novice. Še preden sva tam, mi v ušesa udari nenavaden pasji lajež, prav s tistega konca. Ustavim se in poslušam. Dejansko ne vem, kaj se dogaja. Nekakšno malo bitje stoji kakšne tri metre pred menoj in laja v presledkih, čisto enakomerno in prestrašeno. Vprašam se, kaj naj storim.
Takrat zaslišim moški glas, ki prigovarja: »Daj no Kora, saj ni nič.« Obrnem se proti glasu in vprašam: »Svojega psa bi spustila tukaj lulat, ali bo kaj narobe?« »Ne, nič ne bo narobe. Moja psička je slepa in se temu še privaja. Negotova je, ker ne ve, kaj točno se okoli nje dogaja.«
Kar obnemim od presenečenja. Seveda vem, da slepota tudi psom ne prizanaša. Ampak, da kar takole z nenada, sama čisto slučajno naletim na drugo slepo bitje? To je zame kar preveč. Primem Baronovo vodilo in odkorakam z njim na drug del parka, kjer se po navadi igrava. Sedem na klopco in spustim psa. Sama pa se zatopim v svoje misli o slepem psičku. V glavi mi kar roji od vprašanj. Od kdaj je slepa? Kako z njo ravnajo? Kako se obnaša v domačem in kako v neznanem okolju? Kako jo kaj naučijo in kako ji kaj pokažejo? Ali jo imajo radi? Kakšne pasme je? Počutim se bedasto, ker nisem stopila do gospoda in se z njim pogovorila o vsem tem.
Ves dan me spremljajo misli na jutranje srečanje. Kar ne morem se jih otresti. Se bomo še kdaj srečali?
Prihodnjega dne povabim na sprehod Polonco. To je sodelavka, velika zagovornica pasjih duš, še posebej labradorjev. Komaj sem čakala, da ji povem zgodbo prejšnjega dne. Ona zna poslušati. Ko se vračava proti službi, zaslišim v daljavi prav tak lajež kakor včeraj.
»Poslušaj tole, in kaj vidiš?«
»Vidim črnega kokeršpanjela na tistem mestu, kjer po navadi lula Baron.«
Uberem jo kar počez čez travnik. Danes sem na srečanje pripravljena. Polonca mi komaj sledi.
Od daleč pozdravim gospoda in se z dvignjeno glavo ustavim pred njim. Danes je ne bom ucvrla proč. Podam roko in se predstavim. Predstavim tudi svojega psa. Povem, kako me je včerajšnje srečanje pretreslo in poprosim, če mi lahko gospod pove kaj o Korini usodi …
»Kora je 9 let stara kokeršpanjelka. Oslepela je po nekakšni bolezni pred približno pol leta. Od takrat skrbimo zanjo na malo drugačen način, kajti tudi mi se učimo. Doma pospravljamo stole lepo nazaj k mizi, zapiramo predale pri tleh, zapiramo vrata za seboj, da niso na pol odprta, po tleh ne puščamo ležati predmetov, v katere bi se psička lahko zaletela. Drugače pa je pri nas doma vse po starem. Psička je okolje navajena, tako da z orientacijo nima težav. Le sosedove mačke se boji, ker ne ve, kje jo čaka.«
»Kako je pa zunaj, na sprehodih,« se pozanimam.
»Kora hodi lepo ob meni, jaz pa pazim da ne pade čez stopnice in pločnike ter na to, da se ne zaleti v druge ovire.«
»Ali jo lahko malo pobožam?« Vprašam upajoče.
»Seveda,« je bil prijazen gospod Jože.
Baronu ukažem Sedi, da ne bi prestrašil psičke in se ji počasi približam. Čutim, da se me boji, a si ne morem pomagati. Počasi stopam proti nji in jo prijazno ogovarjam. Ona še vedno v presledkih laja. Počepnem k nji in jo narahlo pobožam. Njeno telesce je napeto in vedno v istem položaju. Niti glave ne obrne proti meni. Zasmili se mi v dno duše. Najraje bi jo vzela v naročje kakor mati nebogljenega otroka. A kaj bi s tem dosegla? Samo svojemu nagonu bi razprostrla krila. Kuža pa je najbolj srečna tam kjer je, v svoji družini. Vem, da lepo skrbijo zanjo. Njen lastnik mi je povedal, da jo imajo vsi zelo radi, neglede na to, da ji je bolezen vzela vid. Zanimivo, da ravno ob enakem času, kakor sem jaz dobila Barona. To je še eno od naključij, ki me spremljajo skozi življenje.
Vstanem in se poslovim.
»Srečno Kora, ti rajska ptica. Naj ti bo lepo kljub temu, da ti je bolezen pustila življenje, a vzela vid.«
Sabina Dermota
(Sabina je slepa od rojstva, zadnja leta pa ji dela družbo čudoviti kosmatinec Baron, ki je tudi njen pes vodnik. Intervju s Sabino lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)
