Vlečenje na povodcu je neprijetno tako za psa, kot za vodnika. Vlečenje na povodcu je lahko tudi nevarno, zato moramo psa čimprej naučiti, da na povodcu hodi vzorno.
Učenje gibanja na popuščenem povodcu zahteva od vodnika veliko stopnjo doslednosti, vztrajnosti in potrpežljivosti. Brez tega enostavno ne bomo zmogli doseči cilja.
Kaj moramo vedeti, preden se lotimo učenja? Vse prevečkrat se med sprehajanjem psa ukvarjamo z vsem drugim, samo s svojim psom ne. Pogovarjamo se po telefonu, klepetamo s prijatelji, smo zamišljeni … Pes je brez nadzora in ima možnost neovirano raziskovati svet okrog sebe in nas medtem dobesedno vleče, kamor ga je volja.
Vsak, še tako kratek sprehod, moramo izkoristiti za vadbo pravilne hoje na povodcu. Zelo težko bomo psa tega naučili ali ga prevzgojili, če bomo danes dosledno zahtevali, da ne bo vlekel, prihodnjič, ko bo deževalo ali bomo imeli slab dan, pa vlečenju na povodcu ne bomo posvetili dovolj pozornosti in ne bomo ukrepali, čeprav nas bo štirinožec vlekel.
Vsak, še tako kratek sprehod, moramo izkoristiti za vadbo pravilne hoje na povodcu.
Za učenje bomo potrebovali nekaj priboljškov, na vsakem sprehodu naj bodo naši žepi polni dobrot. Tudi že sprehod do bližnje trgovine je dovolj ‘dolg’ za vadbo.
Način učenja: obstanek na mestu ali hoja v nasprotno smer
Način učenja, ko obstanemo na mestu, ko pes preveč vleče, ali pa, da začnemo hoditi v nasprotno smer, je sicer dolgotrajnejši, končni rezultat pa je ponavadi boljši kot pri uporabi drugih metod. Pri tem načinu učenja je odločilnega pomena pohvala in hitro odzivanje vodnika. Vedno, kadar pes hodi brez zategovanja povodca, ga hvalimo in nagrajujemo. Če uporabljamo kliker, njegovo želeno vedenje potrdimo s klikom in nagrado. Če uporabljamo le besedno pohvalo, potem ga pohvalimo z ”Ja, bravo!”. Pohvali takoj sledi nagrada. Vedno, ko pes napne povodec, pa se ustavimo, pri čemer zelo pazimo, da z gibanjem rok ne vplivamo na zategnjenost povodca. Pes mora biti tisti, ki odloča, kako močno naj bo povodec zategnjen.
Pri tem načinu učenja je odločilnega pomena pohvala in hitro odzivanje vodnika.
Pri tem učenju je možnih več scenarijev. Lahko doživimo ‘upor’ – pes začne panično cviliti, se zvijati, zategovati povodec. To se zgodi pri psih, ki se prvič srečujejo s povodcem in z določeno mero omejevanja svobode. Nekateri psi bodo trmasto vlekli naprej, so pa tudi takšni, ki bodo mirno obsedeli.
Sami smo v vsakem primeru potrpežljivi in čakamo na trenutek, ko se pes premakne toliko, da povodec ni več napet – ko se to zgodi, psa takoj pohvalimo, nagradimo in gremo dalje. Na začetku se bomo verjetno ustavljali zelo pogosto, skoraj na vsakem koraku. Toda pes bo kmalu ugotovil, da ga vlečenje ne pripelje nikamor.
Po nekaj dneh pri napetem povodcu še vedno obstojimo, a psa ne nagradimo takoj, ko vrvico sprosti, ampak naredimo še korak naprej in šele nato sledi nagrada.
Pri načinu učenja, ko se pri vlečenju obrnemo v drugo smer, storimo enako, le da namesto ustavljanja, hodimo. Po mojih izkušnjah je ta način učenja bolj učinkovit. Pri tej metodi učenja imamo lahko poljubno dolg povodec. Psu pustimo, da sproščeno raziskuje okolico in nanj ne vplivamo – niti s klicanjem, z zategovanjem povodca ali s pohvalo. Vsakič pa, ko pes napne povodec, se brez besed obrnemo in gremo v nasprotno smer, kamor je hotel pes. Povodec držimo toliko, da nam ga ne potegne iz rok, ga ne zategujemo. Vsakič, ko se povodec napne, se preprosto obrnemo in hodimo v drugo smer. Vedno pa moramo psa nagraditi, ko se sam vrne k nam ali hodi blizu nas. Nikakor ga ne kličemo po imenu ali ga vabimo k sebi. Nagradimo ga le takrat, ko pride sam v našo bližino. Pes bo zelo hitro ugotovil, kako prijetno je hoditi v naši bližini in nas spremljati.
Urška Krivec
