Sabina Dermota je slepa od rojstva, toda če tega ob srečanju ne bi vedela, zlahka ne bi opazila. Sogovornika gleda v oči, iz nje pa kar puhti pozitivna energija. Srečava se na ARSO, kjer je zaposlena že skoraj trideset let.
Zraven nje v pisarni leži Baron, labradorec in pes vodnik, s katerim sta nerazdružljiva. Je mama, športnica, ljubiteljska radioamaterka in v zadnjih letih, kot poudari s posebnim veseljem, tudi pasja odvetnica.
Koliko časa imate Barona in kaj je bilo prelomno, da ste se odločili, da potrebujete psa vodnika?
Barona imam že sedem let in pol, v moje življenje pa je prišel povsem po naključju. V Sloveniji je tako, da pse vodnike šolajo za točno določeno osebo. Baron je bil izšolan za dekle, ki se je zaradi določenih razlogov psu odpovedala. Bil je pripravljen za slepega, kandidata pa ni bilo. Nekega dne dobim elektronsko sporočilo, ki ga imam še danes shranjenega, v katerem je pisalo, da je na voljo pes vodnik, če si ga kdo želi. Jaz to preberem in si rečem ”zbriši in pozabi, kot da se ni zgodilo.” Psa sem si vedno želela, ampak nikoli nisem imela poguma, da bi se odločila, ker sem vedela, kaj vse to potegne za seboj, nisem imela časa, imela sem dva majhna otroka … Vedela pa sem, da psa potrebujem, saj sem želela, da moja slepota mojih najdražjih ne obvezuje pretirane skrbi zame. Vseeno sem tisto sporočilo posredovala še možu, ki me je takoj poklical, če sem se že dogovorila, da greva pogledat psa. Je rekel, da če hočem kdaj imeti psa, je to edina priložnost.
»Vedela pa sem, da psa potrebujem, saj sem želela, da moja slepota mojih najdražjih ne obvezuje pretirane skrbi zame.«
Ste ga šli pogledat?
Da, šli smo ga pogledat. Prav spomnim se, da je Baron najprej prišel k meni in hčeri in se nama pustil božati. Potem si je ogledal še sina in moža. Tam smo bili pet ur, šli smo na testno hojo, šla sem z Baronom hodit po mestu, prvič sem ga držala za vodilo, vaditelj pa je hodil zraven in govoril ukaze. V nekem trenutku se je pes ustavil in me vpraša vaditelj, ali vem, zakaj se je ustavil in zavil. In mi pove, da so bila odprta avtomobilska vrata. Meni so se tisti trenutek kar solze ulile – pes me ne pozna, nič mu ne pomenim, pa me takole vodi. Tega občutka se ne da opisati. Ampak po petih urah tam in pogovarjanju o vsem mogočem, se še vedno nisem mogla odločiti. Ostali trije družinski člani so bili seveda takoj za. Domači so rekli, da mi bodo pomagali, jaz pa sem vedela, da tako ne bo šlo. Pes bo moj, jaz bom morala skrbeti zanj, vanj je bilo vloženih nešteto ur, ne moremo narediti iz njega družinskega cucka. Hči je bila tako jezna name, da je tisto noč spala kar na tleh (smeh). Končno odločitev sem sprejela, ko me je zelo dobra prijateljica vprašala, ali se bojim svobode. Takrat sem pa rekla: »Tega mi pa že ne boš govorila, da se bojim svobode, po kateri sem celo življenje hrepenela?« To je bilo prelomno in v naše življenje je prišel Baron.
In z njim svoboda?
Svoboda in samozavest! Vedno sem imela težave z belo palico, bila mi je odveč, počutila sem se drugorazredno, bilo me je sram, da vsi vidijo, da sem slepa. Sploh ne znam povedati, zakaj sem se je tako branila. Vedno pa sem vedela, da me s psom nikoli ne bo sram. In res je tako, belo palico moramo pri sicer ob psu še vedno uporabljati, ampak zdaj mi to ni več problem. Sem pa z Baronom postala res svobodna, kar naenkrat sem lahko šla sama v gledališče, v službo, ponoči domov, ni se mi bilo treba ukvarjati s tem, kdo me bo peljal, kdo bo prišel pome … Zdaj pri meni ni več tistih izgovorov v smislu, raje ne bom šla, ne morem, bom kar doma …
»Sem pa z Baronom postala res svobodna, kar naenkrat sem lahko šla sama v gledališče, v službo, ponoči domov, ni se mi bilo treba ukvarjati s tem, kdo me bo peljal, kdo bo prišel pome …«
Je dolgo trajalo, da ste Baronu popolnoma zaupali, da gleda namesto vas?
Podnevi sem še videla kakšno senco, ki pa je bila mogoče senca, mogoče luža, mogoče samo temna flika asfalta, mogoče nič. To me je zelo motilo in begalo. Tako da sem se morala odvaditi dopovedovati psu, kar jaz vidim. Ponoči pa čisto nič ne vidim in sem se na začetku zelo bala, kako bom to zmogla, kako mu bom zaupala, se mu prepustila. Ko pa sem šla prvič zjutraj, ko je bila še tema, z njim v službo, sem videla, kaj to pomeni. Da je mnogo bolj enostavno, da se prepustiš psu, saj imaš pol manj težav, komplikacij, stresa in zato, ker te res pelje tako, kot je treba.
Kam vse vas spremlja Baron?
Vsak dan greva skupaj v službo, od mojega doma iz vasi Nadgorica pri Črnučah na avtobus in nato peš do Vojkove ulice. Z mano gre v gledališče, na banko, v trgovino, v šolo in po vseh znanih poteh, pa tudi po neznanih, če se prej naučim poti. Se seveda zgodi, da se tudi izgubiva, pa sva zaenkrat še vedno našla pot nazaj. Edino v okolju in pri dejavnostih, ki zanj niso primerne, me ne spremlja. Na smučanju, kolesu, bazenu, drsališču, na koncertih … V mojem življenju je postal nepogrešljiv in tega sem se dobro zavedala pred kratkim, ko si je strgal križno vez. Sva bila oba kar malo hendikepirana. Brez njega skoraj ne znam več. Hkrati pa moram poudariti, da sem Barona navajena tudi pustiti doma. Zdi se mi prav, da zna biti brez mene. Kaj pa, če se kaj zgodi, da moraš na primer v bolnišnico? To je za psa, ki ni vajen biti sam, velik šok.
Ali pride dan, ko se Baron ne počuti dobro in ne more opravljati svoje službe?
Jaz se bojim, da bi pes, če te ima rad, naredil vse zate, četudi napol mrtev. V vseh teh letih ni bilo dneva, ko ne bi bil pripravljen na vodenje. Edino v zadnji situaciji, ko si je strgal križno vez in res ni mogel. Ne rečejo zastonj ‘pasja ljubezen’ in tudi pregovor ‘Rad bi bil tak, kakršen moj pes verjame, da sem’ še kako drži.
Ne rečejo zastonj ‘pasja ljubezen’ in tudi pregovor ‘Rad bi bil tak, kakršen moj pes verjame, da sem’ še kako drži.
Kako pa so Barona sprejeli v vaši službi?
Ko sem dobila Barona, so mi vaditelji predlagali, naj organiziram srečanje v službi, kamor bi prišli malo povedat o tem, da bo zdaj Baron vsak dan v službi, da gre lahko povsod, kako naj se vedejo do njega … Dvorana, v kateri je okoli 70 sedežev, je pokala po šivih in vaditelji niso mogli verjeti, koliko ljudi to zanima. Sodelavci so spraševali, vse jih je zanimalo. V najinem uvajalnem obdobju je bila v odmoru za malico pri nama kar vrsta. Veliko sodelavcev je osebno želelo spoznati mojega novega spremljevalca. Še danes po sedmih letih ga sodelavci radi srečujejo in nikoli ne pozabijo vprašati, kako sva.
Kako poteka šolanje psov vodnikov?
Pes mora biti star vsaj eno leto, da je dovolj zrel za šolanje. Nato nadaljnje šolanje traja vsaj še 8 do 10 mesecev. Znanja, ki ga mora osvojiti, ni malo. Psa seznanjajo z različnimi okoliščinami, srečuje ljudi, rolkarje, druge pse, znati mora pokazati zebro, treba ga je navaditi na hrup iz okolice, ne smejo biti impulzivni, ne smejo se odzvati na mačke, pse, hrano. Že v to, da labradorca naučiš, da za mizo ne prosi za hrano, je vloženih ogromno ur. Uradna delovna doba psa vodiča je 6 let. Če pa je pes zdrav in v dobri fizični kondiciji, ni razloga, da svojega dela ne bi opravljal še naprej.
Ali je pes vodnik kdaj lahko tudi ‘samo’ pes, ali se teh pravil nenehno drži?
Vztrajam pri tem, da pes vodič ni samo pes vodič, ampak je v prvi vrsti pes, ne moreš iz njega narediti bele palice, ki jé in lula. Kljub temu da vodi, potrebuje tudi sprehode in vse, kar sodi zraven. Baron je moj prijatelj, družabnik, družinski član, šele na koncu vodič. Čeprav je seveda to zadnje zame zelo pomembno. Videla sem res žalostne primere, kjer so slepi svoje pse vodiče dobesedno ‘ubili’, da niso bili nič drugega kot – vodiči. Pes mora imeti pasje življenje in Baron se zelo dobro zaveda tega, kdaj je na dolžnosti. Ko ima oblečeno ovratnico (na kateri piše Pes vodnik, op. a.), je njegovo delo, da vodi, takrat ni vohanja in ni lulanja. No, če ga res tišči, me pač pripelje do trave, kjer gre lulat. Na sprehodu je samo s povodcem in je čisto običajen pes, ki si lahko privošči tudi sporazumevanja z drugimi psi in ‘branje pasjega Facebooka’.
»Vztrajam pri tem, da pes vodič ni samo pes vodič, ampak je v prvi vrsti pes, ne moreš iz njega narediti bele palice, ki jé in lula.«
Pa se zgodi, da se odzove kot pes takrat, ko vas vodi in kaj to v tistem trenutku pomeni za vas?
Načelno je pravilo, da če greš s psom vodičem po cesti, se psa pusti pri miru. To je osnovno pravilo. Zgodi se, da ga kdo poboža sredi prečkanja ceste in pes, misleč, da gre za prijatelja, bi šel kar za njim. Najhujši pa so tisti, ki imajo svojega psa. Vsak kulturni pasji skrbnik ob srečanju svojega psa umakne. Se pa zgodi, da kakšen pasji skrbnik še celo spusti ‘flexi’, ali pa ima spuščenega psa. Ta priteče do Barona in ga začne ovohavati. Baron se bo seveda obrnil, malo levo, malo desno in jaz nisem več prepričana, v katero smer sem obrnjena. To so nepotrebne in izjemno moteče ter zoprne situacije. Tisti, ki svojega psa spustijo v mojega, nimajo pojma, s koliko težavami se moram jaz ukvarjati. Pa tega ne govorim samo s svojega stališča, tudi na splošno. Spuščanje še tako vzgojenih in socializiranih psov s povodcev v urbanem okolju je zelo nezaželeno in celo kaznivo. Če mlad kuža dobi slabo izkušnjo, je to zelo težko izbrisati.
Večkrat se poudarja, da se ljudje do slepih in slabovidnih ter do psov vodnikov ne znamo vesti. Katere so še pogoste napake, ki bi jih izpostavili?
Poleg tistega, kar sem že omenila, še to, da veliko psov vodičev ne prenese očesnega stika. Tudi vaditelji na koncu nimajo očesnega stika s psom. Najbolje je, da se psa vodnika med vodenjem, ko ima oblečeno ovratnico, popolnoma pusti pri miru, da lahko opravlja svojo nalogo. Bi pa omenila še, da je pri nas okolje za slepe precej težavno. V tujini je pes vodnik dovolj, ker je manj arhitekturnih ovir, pri nas je obvezna še bela palica. V Angliji so vsi vogali pločnikov kockasti, ko greš naravnost, točno veš, da si na križišču, da se bo nekaj spremenilo. Pri nas pa samo padeš s pločnika. V tujini ni količkov, parkiranih avtomobilov, koles, panojev in reklam na pločnikih. Ko greš na primer po Čopovi, so bile dolgo časa po taktilnih oznakah za slepe mize in stoli iz lokalov.
»Najbolje je, da se psa vodnika med vodenjem, ko ima oblečeno ovratnico, popolnoma pusti pri miru, da lahko opravlja svojo nalogo.«
Pes vodič ima vstop kamorkoli. Smo sicer ljudje osveščeni? Prideta z Baronom brez težav vsepovsod?
Zgodi se, da ob vstopu na avtobus reče voznik, da pes ne sme gor. Ko povem, da gre za psa vodiča, se po navadi voznik opraviči. Prav tako tudi varnostniki v trgovinah. Malo težje je v taksijih, ker se vozniki bojijo pasje dlake. Se pa zgodi, da se negativne izkušnje spremenijo v kaj zares lepega. Ko mojega prijatelja s psom vodnikom Sintalovi varnostniki niso pustili v Mercator center, sem se pogovorila z njihovim predstavnikom za stike z javnostmi. Poleg iskrenega opravičila so želeli, da pridemo v Sintal zaposlenim predstavit delo psov vodičev. In še vsem podjetjem, s katerimi delajo, so poslali obvestilo o psih vodičih. To je pravi način osveščanja!
Pred časom je po medijih odmevala zgodba, ko sta z Baronom ostala pred vrati Harvey Normana, ker vaju niso spustili noter. Tudi ta zgodba je dobila lep epilog, kajne?
Izkušnja v Harvey Normanu je bila moja prva taka izkušnja, da nisva smela naprej. Opravičili so se in mi ponudili odkupnino, a moj namen ni služiti na ta račun. Sem jim pa predlagala, da lahko pomagajo pri izidu priročnika Psi vodniki, ki je bil moja dolgoletna želja. Ko sem dobila psa, namreč nisem vedela veliko stvari, o tem pa tudi nisem našla skoraj nič literature. Želela sem si ustvariti gradivo, ki bi bilo slepim v pomoč in ki bi hkrati tudi osveščalo. Priročnik Psi vodniki avtorice Alenke Sunčič Zanut je bil izdan letos aprila! Iz tega sem se še enkrat več v življenju naučila, da če si nekaj zares iskreno, brez slabe vesti želiš, ne da pri tem komu kaj škoduješ, potem se bo to tudi izpolnilo, pa ni hudič, da se bo.
Sabina, tudi v prostem času ste zelo aktivni. Kaj vse počnete?
Zelo rada imam šport. Skupaj z Baronom se sprehajava, tečeva, hodiva v hribe. Če Baron vidi, da pripravljam nahrbtnik, da gremo v hribe, se mu čisto zmeša. Povsod pa seveda ne gre zraven. Če se z možem samo pogovarjava, da Baron ne more z nama, gre sam od sebe na svoje ležišče in, malo užaljen seveda, počaka doma. Z mano ni šel smučat, drsati, leteti, na kajak. Počnem veliko, tudi malo bolj adrenalinskih stvari in včasih si rečem, da bog že ve, zakaj ne vidim (smeh). Poleg športnega udejstvovanja pa sem z velikim veseljem tudi pasja odvetnica. Zanimivo je, da kot mlada nisem imela veliko možnosti za izobraževanje. Želela sem postati fizioterapevtka, pa nisem imela te možnosti. Nato sem imela željo postati pravnica, pa tudi ni šlo. No, danes sem v komisiji, ki dodeljuje pse vodiče slepim in tako sem odvetnik za pse. Slep se bo že znal postaviti sam zase, pes pa se ne more in jaz skušam biti njegov glas ali zagovornik.
»Slep se bo že znal postaviti sam zase, pes pa se ne more in jaz skušam biti njegov glas ali zagovornik.«
