Da sta si marsikateri skrbnik in njegov pes po zunanjosti podobna, je znano, a to ne pomeni, da se ujemata tudi po vedenjskih značilnostih oziroma značaju.
Življenje s psom, ki nam po svojih lastnostih ne ustreza, pa utegne biti hudo naporno, če ne celo nemogoče.
V kinoloških krogih velja pravilo: kakršen človek, takšen je njegov pes in načeloma se s tem v veliki meri strinjam. Ko na kakšni razstavi, na sprehodu, v kakšnem lokalu ali pa kjerkoli drugje opazujem ljudi in njihove pse, si po navadi ustvarjam tudi sliko o partnerjih. Ugotavljam, ali je pes ob svojem človeku sproščen, mu zaupa, kako se odziva na njegove zahteve, kakšen odnos ima do njega skrbnik … Med opazovanjem lahko med drugim z veliko verjetnostjo ugotovim, v kolikšni meri se skrbnik in njegov pes ujemata.
Težave v zvezi s tem so v večini primerov povezane z dejstvom, da se mnogi skrbniki za psa odločajo zgolj ali predvsem po njegovi zunanji podobi, kar pa prav tako, kot pri izbiri življenjskega partnerja, ni dobra izbira.
Podobnost med skrbnikom in psom
Kako pa je z ujemanjem ljudi in njihovih psov po vedenju oziroma značajskih lastnostih? To lahko ocenjujemo na različne načine, razmeroma preprosto in objektivno pa v pasjih šolah. Tam imajo lahko inštruktorji s posameznimi pari zelo veliko dela, ker sta si skrbnik in njegov pes tako različna. Učni uspeh je zato slab, medsebojni odnos pa je marsikdaj precej skaljen.
Zaradi specifičnih vedenjskih lastnosti psa se skrbnik napačno odziva, v šoli slabo napredujeta, marsikdaj pa sploh nista uspešna. Zelo velika težava je na primer, če ima počasen in umirjen skrbnik zelo živahnega psa, na primer kakšnega terierja ali borderskega ovčarja. Ali pa, če ima zelo živahen, temperamenten človek kakšnega po naravi umirjenega psa. Do težav pride tudi v primerih, ko kakšen prebrisan pes natančno obvlada vse slabosti svojega človeka in jih s pridom izkorišča … Marsikdaj se zgodi, da skrbnik obupa in zapusti tečaj.
Jože Vidic, dr. vet. med
