Kar pike dobim, ko se vame ali v otroka ali v psa zapodi odvezan pes, za njim pa lastnik vpije ”saj je prijazen, saj ne bo nič.”
Točno iz take situacije v mojem zgodnjem otroštvu, ki se je končala z ugrizom hlačnice, izvira moj dolgotrajni strah pred kosmatinci in res si ne želim tega, da bi se s tem morali spopadati moji otroci.
Veliko lažje je otrokom privzgojiti spoštljiv in sproščen odnos do živali, če nimajo negativne izkušnje. Prav tako so prav takšne situacije velikokrat razlog za travme mladih psov in le te je težko izbrisati iz spomina. Ob pripravah na tokratno številko revije pa sem naletela na še en vidik.
Obiskala sem Sabino Dermota, ki je slepa od rojstva, in njenega psa vodnika Barona. Tudi Sabino bolj kot vse razjezijo prav spuščeni psi. Ti se zapodijo v Barona, ki ima pomembno nalogo, da Sabino varno vodi do cilja. Spuščen pes, ki ga prične ovohavati, Barona seveda zmoti, da se obrne malo levo, malo desno in Sabina na lepem ne ve več, v katero smer je obrnjena. Vse to zato, ker se nekateri enostavno požvižgajo na vse okrog sebe. ”Ne ti meni, saj ne bo nič, kaj pa ti veš, kaj bo?” je ob pogovoru o tem jasna in glasna Sabina. Jaz pa dodam še, da v javnem urbanem okolju odvezani psi nimajo kaj početi in pika. Dovolj je drugih površin, kjer se lahko kosmatinec pošteno ”zleta”.
Piše: Špela Šimenc (uvodnik, objavljen v reviji Moj pes)
