Blaž Vehovar je predsednik Kluba za kraške ovčarje, kinološki sodnik in avtor slovensko-angleške monografije z naslovom ‘Kraški ovčarji – Sinovi burje’, ki je izšla lani.
S kraškimi ovčarji sobiva že več kot dve desetletji, in kot priznava, mu je še posebej ljub vedno nekoliko kljubovalen značaj te pasme psov, kar gradi med človekom in živaljo zanimiv in dinamičen odnos.
Blaž Vehovar
Zakaj ste se odločili prav za to pasmo?
Kraškega ovčarja imam že od svojega trinajstega leta. Po smrti sive dolgodlake nemške ovčarke smo iskali nekaj vizualno podobnega. Oče je dobil namig v službi, da je leglo kraških ovčarjev na Dobu, v Psarni izpod Debenca. Tam sem se zasvojil s temi psi. Še danes se živo spominjam čudovitih psov, ki so nas sprejeli z glasnim laježem. Takrat so se mi predvsem samci zdeli neverjetno mogočni in prav takšnega sem želel imeti. Kupili smo Panča, ki nam je družbo delal trinajst let. Potem smo v ZOO Ljubljana, kjer so bili kraški ovčarji prisotni vse od leta 1972, kupili krasnega samca Elvisa, ki mu rečemo Mak in ima že dvanajst let, nato pa pri Viktorju Krenu še psičko Tačko Lumivikovo. Letos načrtujemo tudi leglo z njo. Najverjetneje jo bom paril z Elvisovim vnukom – Neronom Srednjedravskim. Gre za zares vrhunskega samca marogastega tipa. Glede na to, da si pri vzreji prizadevamo za ohranitev tega vse redkejšega tipa kraškega ovčarja, upam, da bo to doprinos za vso pasmo in da bo čim več marogastih mladičkov.
Je to lahka ali zahtevna pasma?
To je nadvse zanimiva pasma. Malce v šali bi lahko rekel, da ima tisto, čemur v kulinariki pravijo ‘umami’ (neopisljivo slasten okus). Drugače pa velja ta pasma za razmeroma nezahtevno. Seveda ne gre pozabiti, da govorimo o pastirskem psu, kar pomeni tudi, da je odličen čuvaj. Tako kot varuje drobnico pred zvermi, bo varoval tudi svojega gospodarja, svojo družino in ne nazadnje dvorišče. Je pa kraški ovčar, še zlasti samec, tudi nekoliko svojeglav in naših ukazov ni pripravljen ubogati brezpogojno in večkrat zapored, razen, če ga čaka nagrada v obliki priboljška. Vedeti moramo tudi, da je kraški človek svoje živali vzrejal in kalil na trdi, z burjo prebičani prsti in jim je znal privzgojiti do človeka in njegovih živali lep odnos, vendar pa jih nikdar ni povsem pokoril, saj so se morali psi na pašnikih v odsotnosti kmeta ali pastirja večkrat znajti tudi sami. Je pa za nekoliko robustno in robato lepoto tega psa skrite toliko neizmerne ljubeznivosti in nežnosti, da ju bomo kje drugje težko našli.
Kaj svetujete bodočim skrbnikom? Za koga je kraški ovčar primeren in za koga ne?
Če se prvič odločate za to pasmo, bi svetoval, da izberete psičko. Te niso tako dominantne, so manj svojeglave in zatorej bolj učljive. To vsekakor ni pes za v stolpnice. Potrebuje velik ograjen vrt in vsaj enkrat dnevno sprehod. Lastnik pa bi moral biti (kot pri vseh živih bitjih) uravnovešen, pri vzgoji zelo dosleden in nepopustljiv pri svojih zahtevah, saj bo kraški ovčar vedno znova preizkušal, kako resno misli s svojimi povelji. To so zelo inteligentni psi, ki vas bodo znali vedno znova izzvati. Vsekakor tudi niso psi za tiste, ki imajo radi brezpogojno, robotizirano ubogljivost. To je pes za ljudi s kreativnim umom, ki znajo uživati v primarni, esencialni lepoti narave in so pripravljeni na vsakodnevna mala presenečenja in nagajivosti.
Kaj vam je pri kraškem ovčarju najljubše? Ima ta pasma psov tudi kakšno manj želeno lastnost oz. hibo?
Prav gotovo me je že na začetku prevzela njegova naravna, neizumetničena lepota. Dolga dlaka in skladnost v vseh ozirih. Nikoli tudi ne bi imel psa, ki ni čuvaj. Imam hišo z vrtom in pes mi zagotavlja tudi varnost. Tisto, česar pa nikakor ne gre prezreti, pa je dejstvo, da je ta pes zares čisto naš! Tega se moramo zavedati prav vsi. Tudi to je naša dediščina, ki jo moramo znati ohraniti za svoje zanamce in se zavedati, da imamo v tem psu vse in še veliko več, kot si lahko želimo in ne nazadnje velikokrat tudi zaslužimo. Gotovo ima kraški ovčar tudi kakšno lastnost, ki nekomu ne bi bila tako ljuba. Psi imajo izoblikovane značajske poteze glede na to, za katere namene so bili vzrejeni. To, kar je za nekoga neželena lastnost, bo za drugega točno tisto, kar išče. Zato moramo pred nakupom psa razmisliti predvsem o njegovih potrebah in značaju, šele nato o svojih lepotnih idealih.
Katja Željan
