Če je po priljubljenosti med pasmami psov v Sloveniji nemški ovčar že vrsto let brez prave konkurence, se je lani na visoko drugo mesto zavihtel prav kavalir kralja Karla. Tokrat o ‘kavalirčkih’ skozi oči njihovih lastnikov.
Urška Krivec, lastnica in vzrediteljica kavalirjev kralja Karla:
»Prva ‘kavalirka’ je prišla v naš dom s prav posebnim namenom. Čeprav je bilo pri nas takrat že kar nekaj kosmatincev pasme beauceron, ki jih tudi vzrejamo, nam je manjkal malo manjši pes, ki bi ga zlahka vzeli v naročje. Tako kot vsi naši psi je bila tudi naša prva ‘kavalirka’ Sisi – uradno Evening Secret of Sevijean’s – skrbno izbrana iz legla in pripeljana iz Francije iz ene najboljših psarn kavalirjev. Zdaj žal že pokojna nam je vsem dala mnogo in še več. Pasma nas je prevzela s svojo milino, ustrežljivostjo, potrpežljivostjo, obenem pa s svojo živahnostjo in značajem. V naši psarni pri vseh psih, ne glede na pasmo, vedno iščemo dobre nagone in dober značaj. Sisi je bila prva naša psička v vzreji pasme, a vsekakor ne zadnja. Pasma nas je resnično očarala s svojo prikupnostjo in je prava izbira za vse, ki iščejo majhnega psa, ki lahko ure in ure preleži na kavču, obenem pa da vse od sebe v igri, sprehodih ter je zvest sopotnik in prijatelj vsem v družini. Ob premišljenem nakupu in dobri vzgoji je to pasma, ki vas ne bo pustila na cedilu«.
Mitja Zupančič, lastnik dveh kavalirjev kralja Karla, samičke Puppe in samčka Puppija:
»Samička Puppa je stara pet let, samček Puppi pa je leto mlajši. Imata isto mamo, značajsko pa sta dva popolnoma različna kužka, ki noro rada jesta! Starejša samička je v resnici hčerin pes, mlajši Puppi ženin, njun izbrani pasji gospodar pa sem jaz, ki dnevno skrbim zato, da se dobro počutita, da imata stalno družbo – tudi v pisarni – dlako kot svila in da z očiščenimi očki gledata v svet. Že res, da pasma ne zahteva dolgih sprehodov in veliko gibanja v naravi, potrebuje pa vsakodnevno nego, tudi čiščenje čekanov, da se izognemo vnetju dlesni. Pri naši hiši smo ves čas imeli pasjo družbo, le v času zgodnjega odraščanja otrok smo se ji za nekaj let odrekli. Ko je hči stopila na svojo pot, si je zaželela kužka z najlepšim pogledom na svetu, ki bo primeren za bivanje v stanovanju in bo neskončno velik crkljanček, a hkrati ne bo glasen. ‘Kavalir’ je bil njena edina izbira, saj je prav tak, kot si ga je želela. Vrzel v praznini našega doma pa je na najboljši mogoč način zapolnil Puppi. Potreba po toploti in zmernih odmerkih hrane je več kot pregovorna«.
Polona Mihorko, lastnica kavalirjev kralja Karla:
»Že od nekdaj so živali del mojega življenja. Kot otrok sem obredla vse vaške kužke, obiskovala kmetije v bližini in občudovala vse, kar je bilo kosmato, pernato, luskasto in celo sluzasto. Že takrat je v meni zrasla tudi želja, da bi nekoč imela svoje kužke in se ukvarjala z vzrejo. Leta so minevala, želja pa je ostala. Pred približno desetimi leti sem na razstavi v ringu opazila majhnega španjela, ki je zvesto sledil lastniku in neutrudno mahal z repkom. Bila je ljubezen na prvi pogled. ‘Kavalir’ me je pritegnil s svojim neverjetno prikupnim značajem in globoko navezanostjo na lastnika. Kljub svoji majhnosti lahko z njim osvojimo vse bližnje hribe in vzpetine, brez težav pa bo z nami poležaval na kavču. Prav tako z lahkoto počaka, da pridemo domov. Izogibati se je treba edino grobosti; tako v igri kot učenju. Zaradi zdravstvenih problemov si ti mali, ljubki španjeli zaslužijo odgovorno vzrejo z majhnim številom legel«.
Katja Željan
