Kolumna: Tone Hočevar
Pri naši hiši na morje hodimo jeseni, ne poleti. Že dolgo je tako. S kužki se pripeljemo na Cres, ko v zalivu ni nikogar več. Idilično je bilo tudi tokrat na plaži, ki so je naši kužki vajeni vse svoje življenje in jo obožujejo. Kar nekaj generacij se je zvrstilo tam, eni so plavali in se vozili na čolnih, drugi vode niso marali.
Toda otožno je bilo letos kljub idili. Lani, ko je bila jesen prav tako lepa kot letos, turista pa nobenega daleč naokoli, nas je bilo več. Pet kužkov je štela pasja družina. Letos so prišli samo še trije. Kepa, ki jo lahko še vedno spremljamo, ko na kateri izmed televizij ponavljajo film Petelinji zajtrk, se je pri 15 letih poslovila pred božičem. Še na zadnjih zdravniških pregledih so ugotavljali, da je pravzaprav zdrava, samo stara je, so rekli … Kar zaspala je nekega jutra. Zlatka, ki so ji v Rimu, kjer je z nami preživela večji del svojega življenja, rekli Aurelia, pa je zatisnila oči samo en dan pred letošnjim jesenskim odhodom na morje. Pripravljali smo se na vse, tudi na najhujše, pomislili smo celo, da nam morda ugasne ob morju. Hoteli smo jo vzeti s seboj. Če bi nam zdravniki rekli, da ne sme potovati, pa bi ostali tudi doma. Naša Aurelia nas je prehitela. Ni še štela 15 let, vse življenje je bila čila in zdrava, pa jo je konec poletja kar nenadoma stisnilo. Pojavil se je tumor, rasel je, kot bi vzhajalo testo, nobena infuzija ni pomagala, vidno je hirala, v zelo kratkem času je bila samo še kost in koža. Njena veterinarka Iris je poskusila vse, kar je bilo v njeni moči.
Zlatka me je še dan pred koncem spremljala na pobočja Rašice, zanjo smo sprehode skrajšali in upočasnili, doma pa ni hotela ostati. Vse življenje je hodila in tekala, v Rimu je bil njen velikanski park Villa Pamphilj, v Ljubljani rašiški klanci. Tudi zadnjemu sprehodu na hrib se ni hotela odreči. Hoteli smo jo pustiti doma, saj ni imela več moči kot nekoč, pa je pohitela in se postavila pred vrtna vrata. Zadnje želje ji nismo mogli odreči. Čisto počasi smo šli po najkrajši poti. Bila je neskončno zadovoljna.
Veteranka med našimi kužki, skoraj 19-letna Čopa, pa je bila tudi letos z nami na morju! Ne vidi in ne sliši več, ne teka naokoli kot še nedavno tega, po vonju pa nas spremlja, če le nismo prehitri. Tudi kaj dobrega še vedno rada zaužije. Več je kot prej. Iz roke, ne več iz posodice. Po vrtu se sprehaja, včasih se malo zaleti v grm ali drevo. Ko je bilo še toplo, smo imeli poleg dreves na travi tudi več senčnikov, da je pod njimi zadremala, ko se je utrudila. Čeprav zelo rada je, vendarle hujša, izgubila je mišično maso. Pri skoraj 19 letih to navsezadnje ni nič nepričakovanega. Mešanka je iz zavetišča, tudi Zlatka in Kepa sta bili mešanki. In mala Ajša tudi, ki nas je pri 18 letih zapustila pred časom.
Še pomislili nismo, da se bo Čopka tako zelo razveselila morja! Že ob prihodu v zaliv je pokazala, da ve, kje je. Ko smo prišli na plažo, je bilo tako kot pred desetletjem in več. Ucvrla jo je proti vodi in plavala kot nekoč. Nekaj metrov stran od obale in potem nazaj, pa spet v globljo vodo, potem pa vzporedno z bregom pet ali deset metrov naprej. Utrudila se je in po plavanju spala vsaj dve uri. Ko si je odpočila, je vstala in se spet zapodila proti vodi.
Ko smo odhajali, si z ženo nisva delala utvar, da bodo šle prihodnjo jesen z nama še vedno tri psičke. Nič ji ne manjka, naši Čopki, samo stara je, neznansko stara, vsak teden se zdi bolj drobna, pa že prej ni bila velika in močna.
Težke in otožne so jeseni, ko se moramo poslavljati od kužkov, ki so nas spremljali dolga leta. Vsak otožen trenutek pa prinese tudi lepe spomine. Na tisoče je bilo sprehodov, kužki so bili nenehno z nami. Spomini na kužke, ki so se poslovili, ostajajo vedno lepi!
