Ditka je kantavtorica, pevka in skladateljica. Glasba jo spremlja od nekdaj, kot tudi štirinožni prijatelji, brez katerih si življenja ne predstavlja.
Tokrat se nismo pogovarjali o glasbi, pač pa o tem, kako pomembna je zadnjo pasja družba.
Ditka, kdo vam dela družbo?
Družbo mi dela moj bernski planšar Bowie. Je prvi kuža, ki je zares samo moj. Star je tri leta, dobila pa sem ga pri moji sestri Evi, ki se ukvarja z vzrejo teh psov. Je resnično moj najboljši prijatelj in zares čudovit kuža. Včasih se pošalim, da je pravi glasbeni pes. Vse od majhnega me spremlja v studiu, na vajah z bendom ,… pa še glasbeno ime ima- Bowie (David Bowie). Pazi, da ne delam preveč, ko me opomni, da greva na sprehod. Zaradi njega sem veliko več časa na svežem zraku in zares vedno imam doma nekoga, ki se me iz srca razveseli, ne glede na vreme, moje počutje, uro v dnevu …
Vsak pes je za njegovega človeka poseben. V čem je poseben Bowie?
Bowie je velik kuža s še večjim srcem. Podobna sva si v tem, da v svoj svet ne spustiva kar vsakega človeka. Tako je vedno previden pri ljudeh, ne gre k vsakemu in tudi vsak ga ne more pobožati. To ne pomeni, da je hud, le-to, da, ko človeka ne začuti, se umakne.
Rad ima sprehode, posebej v zimskem času. Rad se igra in tudi vedno pridno sodeluje pri miselnih treningih. Mi je predan in zvest ter mi vsak dan znova pokaže, da me ima rad.
Vas Bowie spremlja tudi na vajah?
Večkrat. Včasih se pošalim, da je Bowie moj glavni, vsekakor pa prvi kritik. Vedno, ko ustvarjam glasbo je namreč ob meni. Zvesto in umirjeno posluša. Tudi kadar vadimo z bandom, je vedno z nami. Včasih se celo uleže pred bas boben, ker mu paše močan »beat«.
So psi v vašem življenju prisotni že od nekdaj?
Ko sva bili s sestro stari 7 in 10 let (ona je starejša) sva dobili prvo bernsko planšarko z imenom Melly Melisa. Vse od takrat nas spremlja ta pasma. Nad živalmi in posebej nad psi me je navdušila moja sestra Eva, ki je zares velika ljubiteljica živali že od majhnega, danes pa tudi veterinarka, specialistka za rehabilitacijo in fizioterapijo psov, vzrediteljica in trenerka psov. Za Melly je prišla Ruby in nato Miley, ki je mama mojega Bowieja. Ker me psi spremljajo vse od otroštva, si življenja brez njih ne predstavljam. Čeprav je zaradi mojega pestrega urnika včasih naporno in mi je hudo, ko Bowieju ne morem posvetiti toliko časa, kot bi si ga zaslužil, so tisti dnevi, ko sva skupaj neprecenljivi. Na srečo imam družino, ki mi vedno priskoči na pomoč, ko potrebujem varstvo zanj. Naši psi so bili vedno družinski člani in zato je ta navezanost in ljubezen do njih še toliko večja. Življenja brez psa si ne predstavljam. Pes mi pomeni prijatelja, ki vedno prisluhne in nikoli ne obsoja. Prijetno družbo in sopotnika za sprehode in izlete v naravo.
Kateri pa je prav poseben spomin na odraščanje s pasjim prijateljem?
Zelo lepe spomine imam na skupne družinske sprehode z našo prvo psičko Melly. Ne glede na letni čas in vreme, smo jo vsak večer vsi skupaj peljali na sprehod in takrat smo si res vzeli čas drug za drugega, se pogovarjali, včasih tudi skregali, večinoma pa veliko smejali. Lahko rečem, da nas je Melly še bolj povezala kot družino.
Špela Šimenc
