Ne vem, kako je odraščati s psom. Gotovo mora biti nekaj najlepšega na svetu.
Prijatelji, ki so imeli to srečo, pravijo, da je večina njim najbolj ljubih spominov iz otroštva povezanih s pasjim prijateljem. Pa ni le izjemno prijetna, pasja družba ob otroku je tudi izjemno koristna. Tako pravijo vsi naši sogovorniki, s katerim smo se pogovarjali o tem, kako pasja družba vpliva na razvoj otroka. Ti otroci so bolj sočutni, samostojni in samozavestni. Pes jim daje varnost in je tudi most do prijateljev, če je zadržanost prevelika. Pes je njihov zaupnik. Prijatelj. Učitelj. Ki jih ne nazadnje, ko pride čas, uči tudi o minevanju, o smrti.
Prav o minevanju pogosto razmišljam v teh melanholičnih jesenskih dneh, ko se narava umirja. Nekoč mi je znanka dejala, da si v njihovi mladi družini zares želijo psa, pa vendar se zanj ne bodo odločili. Zato, ker bo pes odšel s tega sveta pred otroki in bodo takrat preveč trpeli … Najbolj naravna stvar na svetu je danes postala nekaj, pred čimer poskušamo na vso moč zaščititi sebe in svoje otroke. Kam to pelje? Ne vem. Vem pa, da moji prijatelji nimajo travm, ker so v mladostniških letih doživeli smrt pasjega prijatelja. Imajo pa veliko lepih spominov, ki jih grejejo. In imajo zavedanje, da nič ni večno in da s tem ni nič narobe.
Nekdo je nekoč dejal, da nam jesen kaže, kako lepo postane, ko preprosto pustimo stvarem, da odidejo, ko pride pravi čas …
Zapisala: Špela Šimenc