Marsikdo med vami, bralci revije Moj pes, je gotovo že slišal za horjulčke. Velikokrat so že bili omenjeni na teh straneh v zadnjih letih. Če ne drugače, pa skoraj vsakokrat, ko je beseda nanesla na našo Čopko. Najstarejšo med horjulčki, vsaj kolikor je meni znano.
Kolumna: Tone Hočevar
Horjulčki rečejo kužkom, ki jih gredo ljubitelji psov iskat v Horjul, jih odpeljejo domov in jim ponudijo novo prihodnost. Poskrbijo, da preživijo. Tam, v Horjulu, je eno izmed slovenskih zavetišč za živali, predvsem za pse in za mačke. Tudi drugje so zavetišča – skoraj po vsej Sloveniji jih imamo, tudi na Obali, v Mariboru in na spodnjem Štajerskem, pa na Dolenjskem. Tudi v Ljubljani, seveda. Vsako izmed zavetišč pomeni rešilno bilko za ubogo pasjo paro, ki so jo ljudje zapustili, odvrgli kje ob cesti, se je naveličali. Tam ima kuža možnost, da ga ugleda oko človeka, ki išče spremljevalca, sostanovalca, kar sorodno dušo. V kužku jo morda laže in hitreje najde kot v sočloveku. Zveni žalostno, ampak med ljudmi je vse manj pristnih vezi, kuža pa vedno ponudi prijazen pogled. Ko pomaha z repom, kar dušo poboža. Ko ti leži ob nogah, ti je prijetno, toplo in varno se počutiš, čeprav ti paziš na kužka in ne on nate.
Velikokrat smo kritični do zavetišč, marsikdo ima pripombe na njihovo upravljanje in delovanje, včasih morda upravičeno. Moti nas birokracija, ki spremlja vsako človeško početje, tudi tisto, ki zadeva živali, v nos nam gre sem in tja kakšno dobičkarstvo. Ko dobro premislimo, pa ugotovimo, kako koristna so in pomembna, tudi v prihodnje bodo, saj najbrž nikoli ne bo konec časov, kakor so naši. Ko ljudje živali zavržejo, ko ne poskrbijo za sterilizacijo, ko žival kupijo otroku za darilo, znebijo pa se je kar tako. Ob selitvi, denimo, ali pa ob spoznanju, da je niso prav vzgojili in je ne obvladajo. Bolj na jug vodijo poti v tej naši opevani Evropi, bliže ste Sredozemlju, več je pasjih in mačjih revežev. Psi na cesti in zapuščeni mački so ogledalo naše kulture. Pri nas je morda celo precej bolje kot na Balkanu, pa v Grčiji, na jugu Italije ali Španije; imuni na ostanke nekdanjega, skoraj srednjeveškega odnosa do živali pa vseeno nismo. Kar spomnimo se – še pred nekaj desetletji je komaj kdo pomislil, da bi psu priskrbel zavetje med zimo, ga povabil v hišo, ko je bilo vse ledeno in sneženo, poskrbel za njegovo zdravje. Privezani na verigo ob hiši ali ob hlevu so marsikje čakali, da mine zima in se začne vročina, ko nihče ni poskrbel za senco in svežo vodo. Zdaj je res že precej drugače, pa vendarle ne popolnoma, sicer zavetišč sploh ne bi potrebovali.
Če smo ljubitelji živali in imamo posebej radi pse, se spodobi, da ponudimo dom tudi kateremu izmed tistih, ki so se znašli v zavetiščih. Pri naši hiši je bilo od nekdaj v navadi, da je kakšnega pasjega plemeniteža spremljal kdo, ki je prišel s ceste, pozneje pa iz zavetišča; teh prej sploh ni bilo. Še pred letom smo imeli tri psičke, ki so našle dom pod našo streho, delale so družbo sorodnikom, ki so v hišo prišli s papirji. Nekateri so celo od blizu videli kakšno pasjo razstavo.
Tako zelo hvaležna bitja so horjulčki in njihovi pasji prijatelji iz drugih zavetišč, da tega ljubitelj psov, ki nikoli ni šel po nobenega od njih v zavetišče, ne bo nikoli razumel. Tisočkrat in milijonkrat vrnejo vsako vašo naklonjenost, prijaznost, vašo skrb zanje. Pri nas je Ajša, ki je prišla iz koprskega zavetišča, živela osemnajst let, nikoli je ne bomo pozabili. Kepa iz ljubljanske okolice, vsi so jo poznali iz filma Petelinji zajtrk, je bila z nami petnajst let, Zlatka, tudi ona z Obale, dobrih štirinajst.
Samo Čopka je bila čisto prava horjulka. V prejšnji številki revije Moj pes sem pisal o njej. Kako je bila še septembra z nami na morju, kako je plavala in se potapljala, tudi pri devetnajstih še polna življenja. Ko smo se vrnili z morja, je vsak dan korakala po vrtu, najraje po listju, ki smo ji ga nasuli na debelo, sila rada je jedla, hujšala pa je vseeno, leta so storila svoje. Ondan, na začetku novembra, pa nam je dala vedeti, da ima vsega dovolj. Nehala je hoditi, nehala je jesti, tudi piti ni hotela več. Nekaj ur pozneje je ni bilo več. Nobenega kuža s fotografije v prejšnji številki revije ni več z nami. Naša horjulka je kar odkorakala.
(foto: Tone Hočevar)
