Martin Močnik in njegov pes vodnik, 11-letna labradorka Biba, sta tisti ‘nori’ par, ki je pred dvema letoma sam brez spremljevalca prehodil slavni El Camino.
Biba (stara dama, kot jo ljubkovalno kliče Martin) je trenutno pri nas tudi najstarejši delovni pes. Tako Martinu kot njegovi štirinožni partnerki še vedno ne zmanjka idej, izzivov in energije.
Martin, vi niste slepi od rojstva. Kakšna je vaša zgodba?
Pred dvanajstimi leti sem oslepel zaradi prepozno odkrite sladkorne bolezni. Ko so jo ugotovili, so bile moje oči že tako uničene, da je bilo vse skupaj nepovratno. V 18 mesecih sem imel 27 operacij in v tem času sem tudi skoraj popolnoma oslepel. Ostala sta mi le 2 % vida; toliko da registriram svetlobo in obrise.
Kdaj po vseh teh dogodkih je v vaše življenje prišla Biba?
Trajalo je kar tri leta, da smo se dogovorili. Psi me sicer že dolgo spremljajo, vedno smo imeli kakšnega štirinožnega družinskega člana, vedno nemške ovčarje. Ko sem oslepel, je bila težava v tem, da moram vedno nekoga prositi za pomoč, zaletaval sem se v drevesa, stebričke, se vseskozi opravičeval … Po naravi sem poskočen in aktiven, ob sebi sem želel nekoga, ki bi mi bil pripravljen pomagati, ki me ne bo ničesar vprašal in ki ne bo lajal name (smeh). Potem pa smo prišli do tega, da bi bilo najbolje, da dobim psa. Zdaj mi Biba že devet let dela družbo in kljub zrelim letom svoje delo še vedno opravlja v nulo. Velikokrat slišim, ko mi kdo reče, naj jo zamenjam, naj izberem mlajšega psa, da mi bo lahko sledil pri aktivnostih. Toda, kako se lahko odpoveš družinskemu članu? Jaz ljudi, ki se odpovedo svojemu psu, resnično ne razumem. Kako se lahko odpoveš otroku? Ona bo z mano do konca, o tem se sploh ne razpravlja.
Pravite, da svoje delo opravlja v nulo. Je leta niso nič upočasnila?
Biba je vedno pripravljena na akcijo. Četudi je utrujena, bo vedno hodila toliko časa, da se ustavim. Zdi se skoraj neuničljiva. Psihično je zelo močna, pa tudi fizično. Živiva v Domžalah, kjer je čudovito urejena pešpot ob Bistrici. Ni avtomobilov, ni prehodov, pot je sproščujoča za oba. Ona hodi pred mano in cinglja z zvončkom, da imam smer. Vsako jutro prehodiva 21 kilometrov, vsak popoldan pa še polovico te razdalje, tako da morda je tudi zaradi najinega aktivnega življenja Biba še tako pri močeh.
Se spomnite vajinega prvega srečanja?
Dobro se ga spominjam. Ko jo je Marko Bručan, ki je treniral Bibo, pripeljal, in odprl prtljažnik, mi je Biba skočila naravnost v naročje. Od takrat sva nerazdružljiva, skupaj sva 24 ur na dan, le v kopalnico ne gre z menoj. Od prvega dne je med nama prava energija. Biba točno ve, kaj želim, ne da bi ji moral kar koli reči.
Kakšen značaj ima Biba?
Zelo umirjena je. V vseh teh letih sem jo le enkrat slišal zalajati. In življenje bi dala za hrano. Labradorka, pač. Toda hrane ne vzame od nikogar drugega kot od mene. Tudi scrkljana je (smeh). Pa neustrašna. Bere moje misli. In 100-odstotno predana je. Njej zaupam, edino njej. Vem, da se bo vedno prav odločila, marsikdaj mi je že rešila življenje in verjamem, da naju čaka še veliko lepega.
Pred dvema letoma sta prehodila slavni El Camino – 841 kilometrov v 22 dneh. Tudi tam vam je rešila življenje, kajne?
Res je. Zgodilo se je že prvi dan, ko sva hodila čez Pireneje, iz Francije v Španijo. Gor sem šel še v kratkih hlačah, potem pa je v trenutku začelo snežiti in v dveh urah je zapadlo meter snega! Tako je bilo, da sem naredil tri korake naprej in dva nazaj. Dobil sem ozebline in sončarico, toda po sedemnajstih urah naju je Biba srečno pripeljala v Španijo. Tam so naju malo čudno gledali, kajti prehod je bil zaradi vremena zaprt. Midva tega nisva vedela, ker sva bila takrat že previsoko. Lahko bi se tragično končalo …
Meter snega? Kako je Biba vedela, kje je pot?
Tu jo imate, pa jo vprašajte (smeh). Resda imajo stebre, ki so zelo visoki, ki štrlijo ven iz snega, ampak kako je Biba to vedela, ne vem.
Ste takrat verjeli, da boste srečno prispeli na cilj?
V resnici ne, ampak si nisem upal ustaviti, ker bi skoraj zagotovo zmrznil.
Je bila Jakobova pot vaša želja že od nekdaj?
Sploh ne. Je pa bila to želja nekaterih mengeških pohodnikov, s katerimi se potepam po hribih. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov je niso izvedli in sem rekel – bom šel pa jaz hodit za vse skupaj! Tri leta sem načrtoval pot, se pripravljal in treniral. Mišljeno je bilo, da z nama z Bibo na pot odrine tudi videči spremljevalec. Toda zadnji večer pred odhodom se je izziva tako ustrašil, da je odpovedal. Malo sem kolebal, kaj zdaj, pa sem se kar odločil, da greva sama. Kljub temu da ne govorim tujih jezikov, sem se še vedno znašel. »Pa se bom tudi tukaj,« sem si rekel. V zvežček sem si tisti večer zapisal nekaj fraz v petih različnih jezikih. Ustvaril sem tudi esperanto, ‘martinščino’, s katero sem se sporazumeval (smeh). Med potjo sem jo dodeloval. Za vsak primer pa sem se z Bibinim inštruktorjem Markom dogovoril, da ga lahko pokličem, če bom potreboval pomoč pri prevajanju. Še najbolj me je bilo strah, kako priti do izhodišča in potem domov.
Je vse dobro potekalo ali so bili strahovi upravičeni?
Vse skupaj, razen prvega dne, je bila zelo lepa izkušnja. V resnici se mi zdijo slovenske Jakobove poti mnogo težje kot španska. Sicer pa ima Biba eno sposobnost – točno ve, kaj jaz hočem. Ona se je enostavno priklopila kakšni skupini in hodila za njo. Družbe nama tako nikoli ni manjkalo. Če sva kdaj krenila s poti, se je vedno našel kakšen domačin, ki naju je pravilno usmeril, velikokrat tudi pospremil. Le s prenočišči sva imela nekaj težav. Nune naju niso hotele sprejeti, ker naj pes ne bi bil božje bitje in da nimava tam kaj početi. Frančiškani na drugi strani pa so naju nosili po rokah. Nekaj težav sva imela še v večjih mestih, kjer Biba ni vedela, kateri skupini naj se priključi – ali tisti, ki gre v šolo, službo, vrtec …
Sicer ogromno hodita naokoli, tudi po hribih. Bibo ste sami natrenirali za takšno vodenje, ki se razlikuje od hoje po mestu. Kje vse sta že bila?
Mislim, da skupaj samo še Triglava nisva osvojila. To imam pa v načrtu za letos. Sicer pa hodiva vsepovsod po hribih, gorah, na morje, tudi na križarjenju sva bila. Prej sem delal kot gostinec in nikoli nisem imel časa za hojo v hribe in podobno. Zdaj pa lahko izživim tisto, česar takrat nisem mogel.
Kateri pa je vaš naslednji cilj, izziv?
Trenutno imam v mislih Slovensko planinsko pot. Slovenska planinska zveza je ustanovila sekcijo in začela slepe ljudi voziti po tej poti. Zdaj je stvar malo zastala zaradi koronavirusa. Junija je predviden Nanos, potem pa celoten hrbet Pohorja. Do Mariborske koče smo že prišli, zdaj pa naprej.
Kot ste na začetku povedali, imate sladkorno bolezen. Ali Biba čuti, kdaj se ne počutite najbolje?
Zelo. Biba ima sicer svojo posteljo, toda kadar se slabo počutim, se vrže na mojo in mi glavo položi na primer na prsi. Kot da čuti, da nisem v redu. Kako naj se ji potem odpovem?
Martin, kaj vam je dala Biba?
Avtomobila ne bom več vozil, letala tudi ne, vse ostalo pa lahko počnem – prav zaradi moje Bibe. Svoboden sem.
Špela Šimenc
