Alenka Godec: »Kužki bogatijo moje življenje, in dokler bom lahko, bom skrbela zanje«

Odkar ve zase, ima Alenka Godec rada živali, prav posebno mesto pa imajo v njenem srcu psi. Že vse življenje spremljajo njo in njeno družino.

Trenutno sta v njihovem domu dve posvojeni psički, Chilly in Lucy. Kot pravi Alenka, je dvojna posvojitev dvojno delo in skrb, a tudi dvojno veselje in ljubezen.

Alenka, kateri je bil vaš prvi kuža?

Prvega kužka sem si izprosila na koncu osemletke. Psička kokeršpanjelka je bila za prvega kužka kar zalogaj, saj dejansko nismo imeli izkušenj. Smo se učili ob njej in z njo. Nekaterim vedenjskim hibam navkljub nam je 13 let lepšala življenje. Veliko sem se naučila tudi o negi, saj je bila Dina precej bolehen kužek.

Kateri štirinožec vam trenutno dela družbo?

Od novembra nam družbo delata dve posvojeni psički. Naša družina je pred tem imela dve psički pasme border collie, Bibo in Ello, ki sta bili enkratni in zelo vzgojeni psički. Nazadnje posvojeni mešanki pa sta precej drugačni. A zdaj smo tudi mi bolj vzgojeni. Od nekdaj smo si želeli narediti nekaj dobrega in vzeti, posvojiti kužka iz zavetišča. Tako je po drugi borderki Elli iz Zavetišča Turk k nam prišla Chilly. V njeno sliko sem se na Facebookovi strani zavetišča zagledala prav jaz. Bila je še mladiček, manjše rasti, tak mali norček, a po drugi strani tudi precej plašna. Menda so jo našli zapuščeno v gozdu. To je bilo pred dobrimi tremi leti. Dolgo smo razmišljali še o drugem kužku, saj se nam je zdelo, da bi Chilly pasja družba dobro dela. Pa smo se po dobrih dveh letih opogumili. Pravzaprav je odločilni korak naredil moj mož. Mene je bilo kar strah, bila sem v zelo delovnem obdobju, polnem predstav ‘Nune v akciji’, pa tudi sicer sem se bala, da se ne bi izteklo, kot smo si želeli. Lucy je prišla k nam preko Društva Animal Angels, sicer je iz Hrvaške. Lani novembra smo imeli spoznavanje in izkazalo se je, da sta si s Chilly usojeni. Lucy je še malo manjša, a značajsko močnejša in bolj umirjena od Chilly, tako da na svojo prijateljico vpliva zelo dobro. Chilly se je od prihoda Lucy zelo spremenila, še vedno je bolj plašna od ‘tamale’, a je več kot očitno, da ji družba odlično dene. Užitek ju je gledati, pa tudi malo več miru imamo doma, saj imata veliko opravka druga z drugo. Je pa to vseeno dvojno delo, dvojna skrb, a tudi dvojno veselje in ljubezen.

Kaj vam pomeni družba psov?

To je preprosto nekaj, kar me spravlja v dobro voljo. Kužki me s svojim značajem navdihujejo, razveseljujejo, ob njih se vsi mi, tudi mož in sin, počutimo lepo. Uživamo v tem, da sta naši kužiki lepo preskrbljeni. Če bi imeli možnost, bi zagotovo imeli še kakšnega. Ni vedno lahko, a smo dobro organizirani. Skrbi, norenje, stiska s časom – tudi vse to je del življenja. A vse se da, če se hoče.

Kaj vse počnete skupaj? Radi poslušata vaše petje?

Kadar vadim dopoldne, po navadi lenarita in se ne pustita motiti. Kadar imam vaje na terenu, ostaneta doma. Sicer pa imamo neki ustaljeni ritem, red in to mi zelo ustreza. Med tednom smo namreč dekleta same tja do zgodnjega popoldneva in smo že dobro utečen trio. Ko prideta domov še mož in sin, je naša družina popolna.

Veliko pasjih skrbnikov pravi, da je pes najboljši prijatelj, pa tudi učitelj. Bi se strinjali?

Kužki so neverjetna bitja in prav zato si zaslužijo le najboljše. So krasna, čuteča, sočutna, iskrena bitja. Pa tudi redoljubna in potrpežljiva. In če želiš v celoti zaužiti lepoto sobivanja s kužkom, moraš te odlike nositi v sebi tudi sam. Takrat je to harmonija, ki ji ni para. No, morda bi našla v glasbi kakšno podobno (smeh). Želela bi si, da bi znali ta čudovita bitja spoštovati in začutiti vsi ljudje.

Je kakšna zgodba v vašem življenju, povezana s psi, prav posebna?

Zame je vsak kužek, s katerim sem sobivala in sobivam, zgodba zase. So pa take in drugačne dogodivščine, ki se ti na skupni poti zgodijo in teh je res veliko. Vesele, zabavne in tiste boleče, žalostne. Ko pride bolezen, ko pride slovo – vedno je težko in vedno boli ‘za znoreti’.