Psi se znajdejo v zavetišču zaradi različnih razlogov, skoraj vsi pa so v stiski. Žal veliko zavetiščem delo s psi ni tako blizu, da bi se jim znali posvetiti na pravi način.
Nekateri psi pristanejo v zavetišču, ker imajo brezbrižne skrbnike in jih zaradi različnih razlogov odvržejo kot zadnjo smet, nekje sredi ničesar. Spet drugi so v zavetišče oddani s strani skrbnikov, ki veljajo za bolj “odgovorne”, saj so psa zavestno oddali v ustanovo, kjer bi mu naj poiskali nov dom. Tretji pa v zavetišču pristanejo zaradi hujšega zapostavljanja s strani skrbnikov.
Ponavadi se to zgodi šele po dolgih letih trpljenja, pomanjkanja hrane, vode in predvsem ljubezni. Ti psi se znajdejo v zavetišču, kjer jim je sicer res bolje, ampak to še vedno ni njihov dom.
Po dolgih letih zapostavljanja taki psi nosijo posledice, ki jim jih je nenehen boj za preživetje ožigosal globoko v srce. Ob dejstvu, da govorimo o odraslih, če ne že starejših psih, ponavadi s pridruženimi vedenjskimi težavami, ki so posledica življenja v nenehnem strahu, veljajo ti psi za težje posvojljive. Ti psi, ki bi si v resnici najbolj zaslužili novo priložnost za življenje, so ponavadi v zavetišču najdlje časa. Mnogo pa jih zavetišča nikoli ne zapusti. Tak pes v svojem že tako bednem življenju na koncu konča svojo pot nekje, kjer bi moral biti pravzaprav njegov začetek. Prav bi bilo, da vsak pes dobi priložnost za novo življenje.
A žal pri nas večina zavetišč nima ustreznega znanja in pogojev za odpravljanje vedenjskih težav. Le redki so kos psom, ki potrebujejo dodatno pozornost in ustrezno prevzgojo.
Dolgo časa bo še preteklo, da bomo stopili korak naprej in obravnavali zapuščene pse z drugačnimi pristopi in širšim pogledom na celotno situacijo. Delo s psi mora biti zavetišču v izziv in veselje, ne zgolj kot vir zaslužka.
Katjuša Rajovec (Zavod Muri)
