Rosy je bila ena izmed mnogih zapuščenih uličnih psov, ki se znajdejo na cestah Bosne. Le da je, za razliko od mnogih, njena zgodba dočakala srečen konec.
Predvidevajo, da je bila stara več kot štiri mesece, ko so jo prejšnji skrbniki zavrgli, dobesedno vrgli iz hiše. Psička namreč ni ustrezala njihovim željam, bila naj bi prevelika. Pravijo, da je ni večje zvestobe kot zvestoba psa, ki čaka na svojega skrbnika. Nihče ne ve točno, kako dolgo je Rosy čakala pred hišo svojega nekdanjega doma. A očitno dovolj dolgo, da jih je s svojo prisotnostjo in vztrajnostjo začela motiti do te mere, da so nekoč njeni skrbniki, njena edina družina, ljudje ki jim je psička zaupala, še enkrat izdali njeno zaupanje in jo pričeli obmetavati s kamenjem, vanjo so metali palice, vpili in jo brcali.
Tako Rosy ni imela izbire, kot da zapusti svoj dom, tavala je po ulicah v Banja Luki. Njeno zaupanje do ljudi se je tako s vsakim dnem lomilo in izgubilo do te mere, da ni zaupala nobenemu več. Dokler je naposled niso ulovili delavci iz t.i. »šinteraja« in prišli do ugotovitve, da je agresivna, zaradi česar so jo nameravali uspavati. Rosy nikakor ni bila agresivna, le na smrt prestrašena. Nihče ne ve, kako bi se odvila njena zgodba, če je ne bi naposled vzela k sebi ena od prostovoljk, ki jo je tudi veterinarsko oskrbela in dala sterilizirati. Ko je bila v celoti veterinarsko oskrbovana pa jo je dala k ženski, ki se ukvarja s socializacijo psov. Ta ženska je Rosy pomagala videti še druge plati življenja in spoznati, da niso vsi ljudje slabi, hkrati pa jo je navadila na povodec in druge pse. Njena pot ni bila lahka. Na začetku je bila psica tako prestrašena, da je lulala od strahu vsakokokrat, ko se ji je približala. Sčasoma je Rosy premagala strah pred ljudmi, povodcem in psi.
Foto: Lia Gosak
K sebi v začasen dom jo je vzel nek prijazen možakar, kateremu pa je ušla. Našli je niso pet dni, dokler se ni na koncu sama vrnila nazaj. In kmalu za tem sta se našli. Lia in njena družina so jo nesebično vzeli v svoj dom, kjer si je dodobra opomogla.
Njuno zgodbo spremljam skoraj od samega začetka, zato lahko brez zadržkov trdim, da to, kar Lia počne zanjo, je resnična predanost in neskončna ljubezen. Z Rosy ni bilo vedno lahko. Prvo leto se je grozno bala vožnje v avtomobilu. Premagati sta morali številne fobije in travme, ki so zaznamovali psičkino življenje. Vendar Lia, kljub temu, da je še sama mladoletna, ni nikoli obupala nad njo. Upam si trditi, da ena drugo izpolnjujeta. Lia je postala zaradi Rosy boljši človek, hkrati pa je Rosy omogočila drugo priložnost in čudovito življenje.
Foto: Lia Gosak
Skupaj jima je uspelo premagati vse ovire in Rosy sedaj živi pravo pasje življenje, ki si ga nedvomno zasluži. Skupaj potujeta, hodita na treninge mantrailinga, preizkusili sta se tudi v rally obedienceu, trikcih, Rosy je videla že ogromno Slovenije in tudi tujine. Nekoč plašna psička se sedaj vozi z vlakom, avtobusom, na izlete, morje, v hribe in odkriva, da je življenje lahko tudi lepo. Rosy ima številne pasje prijatelje in njeno življenje je pestro ter polno pustolovščin.
Lia pravi, da je grozno ponosna nanjo in na vse kar je prestala. Kljub temu je ohranila voljo do življenja. Skupaj sta prišli do ugotovitve, da so psi z zgodbo tisti, ki te resnično navdihujejo, naučijo vrednot in potrpežljivosti v življenju.
Anja Kosi
