Vsak skrbnik ve, da ima njegov pes na gobčku, ob strani, tik za smrčkom toge, daljše in debelejše tipalne dlačice, ki jih strokovno imenujemo vibrise.
Vibrise so nekakšen pasji radarski sistem, v resnici pa zelo prefinjen čutni organ, ki našemu štirinožnemu prijatelju v precejšnji meri pomaga dojemati okolje oz. zaznati predmete, ki se jim približuje.
Vibrise se po obliki, predvsem pa po pomenu precej razlikujejo od drugih dlak. So precej debelejše in znatno globlje ukoreninjene v kožo. Na vsaki so živčne celice, občutljive tudi na najmanjši dotik.
Neposredna povezava z možgani
Za vibrise lahko rečemo, da ima vsaka posebej določeno nalogo in, da oskrbuje določen del možganov z informacijami iz okolja. Se pravi, da zaznave prenašajo neposredno v možgane, in to ponavadi zelo pomembne. Služijo kot nekakšen opozorilno – varnostni sistem, ki se aktivira, ko se pred obrazom psa pojavi karkoli, čemur se je treba izogniti ali se pred tem zaustaviti. Sicer bi lahko prišlo do trka ob kakšno steno ali predmet, kar bi lahko povzročilo poškodbo obraza, oči …
Delovanje vibris lahko na svojem psu preizkusimo sami, tako da gremo s roko počasi proti dlačicam in se jih dotaknemo. Pes bo vsakič obrnil glavo vstran.
Pes s pomočjo vibris predmete zaznava, lokalizira in zelo verjetno tudi identificira. Uporabljajo jih podobno, kot slepi belo palico, ki z njo naleti na oviro in skuša ugotoviti, za kaj gre.
Ne zanemarjajmo pomembnosti tipalnih dlačic
Mnogo skrbniki ne vedo ali pa ne upoštevajo, kako pomembno vlogo imajo vibrise za pse. Tudi frizerji za pse so večinoma prepričani, da jih lahko brez kakršnihkoli posledic postrižejo in pri mnogih pasmah to tudi storijo. Nekaj ima pri tem tudi kinološka moda, saj je še zlasti za nekatere razstavne pse določeno, kakšno frizuro morajo imeti. Zato so nekateri psi v razstavnem krogu brez vibris.
Treba je povedati, da odstranitev vibris za psa niti po naključju ni brez posledic. To ga obremenjuje in zmanjšuje njegovo sposobnost za orientacijo v okolju in zmanjšuje njegov občutek varnosti. Takšen pes je zato negotov, se giblje bolj počasi in previdno, ker je pač prikrajšan za informacije, ki bi jih dobil s pomočjo vibris.
rš (izsek članka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)
