Usoda prostoživečih nikogaršnjih mačk je pogosto negotova, saj nanje v zunanjem okolju preži veliko nevarnosti.
Zlatko je dolgo let živel sredi travnika, kjer je imel postavljeno svoje zavetje. To zavetje mu je nudilo edini občutek varnosti med dežjem in hudim neurjem, pa tudi kadar so nevestni skrbniki psov sprehajali svoje kosmatince brez povodca. Njegova utica je bila edini prostor, kamor se je sredi travnika lahko zatekel.
Veliko oporo mu je nudil odrasel črni maček, edini prijatelj, ki ga je doletela ista usoda nikogaršnjih. Postal je žrtev nevarnosti v okolju. Nekega dne je namreč preprosto izginil. Zlatko je ostal sam. Vse, kar je imel, je bila utica sredi travnika. Izgubil je svojega najboljšega prijatelja, kmalu zatem pa zaradi poškodbe in kasneje nezdravljenega vnetja očesa še vid. Zlatko je postal slep. Večino svojega časa je preživel tam, kjer se je počutil najbolj varnega, to je bilo v njegovi utici. Hraniteljica mu je zagotovila, da ni bil lačen, a to žal ni bilo dovolj. Dobra gospa nas je obvestila o nesrečni usodi Zlatka in se trudila, da bi ga lahko ujela. Zlatko je namreč v strahu vedno bežal in se skrival pred njo. Kmalu ji je uspelo in z nekaj malo upanja, da bi mu lahko pokazali tudi boljšo plat življenja, smo ga odpeljali na veterino.
Na veterini se je tistega nekaj malega upanja spremenilo v obup. Zlatko je bil poleg tega, da je bil slep, tudi pozitiven na dve prenosljivi mačji bolezni, levkozo in mačji aids, star pa je bil okoli deset let.
Pričakovali smo, da bodo na veterini predlagali evtanazijo. A niso. Tako smo tudi mi začeli razmišljati, da bi mu kljub vsemu ponudili priložnost za novo življenje. V začasni namestitvi se je kmalu sprostil in se začel obnašati kot pravi cartljivi maček. Najraje od vsega je imel konzervice, rad pa se je tudi stisnil k začasnici in predel, dokler ga spanec ni premagal. Vmes smo poskrbeli za kastracijo in čipiranje ter ga z nekaj malo upanja začeli oddajati.
»Odrasel star in slep maček s prenosljivo boleznijo ob vsej poplavi mačjih mladičev nima ravno veliko potenciala,« bi rekli. Vendar je bilo zanj presenetljivo veliko klicev, a po pogovoru in izpostavljanju dejstev, da Zlatko vseeno potrebuje posebno nego, so vsi obupali. Največji strah je potencialnim posvojiteljem predstavljal strah pred (pre)hitro izgubo posvojenega mačka. To je na žalost najpogostejši razlog, da so odrasle in t. i. pozitivne mačke med težje posvojljivimi. Vendar ne gre spregledati dejstva, da tisti, ki že imajo izkušnje z mačkami s posebnimi potrebami, navadno posvajajo samo te. Pravijo, da se v njih skriva poseben čar, ki ga lahko prepoznaš le, če jim odpreš vrata svojega doma in seveda srca.
Nekega dne se je nepričakovano oglasila prijetna gospa, ki je želela postati njegova družina. Po prvem obisku smo počakali nekaj tednov in šele po tehtnem razmisleku sklenili, da se dogovorimo za posvojitev.
Zlatko zdaj živi v svoji utici sredi mesta, ki je veliko stanovanje. Na voljo ima samo udobje in najljubše konzervice in, kar je najpomembneje, ljubečo skrbnico, ki mu omogoča občutek varnosti in zaželenosti prav vsak dan. Vsem, ki jih sprejmemo pod svoje okrilje, želimo pokazati tudi lepšo plat življenja. Zlatko je morda res ne bo nikoli videl, jo bo pa preko nežnih dotikov in šepetajočih besed zagotovo občutil.
Nikogaršnje mačke v resnici niso nikogaršnje, saj je vsaka med njimi potomka lastniške mačke. Posledice nenadzorovanega razmnoževanja in neustrezne oskrbe pa lahko trpi še veliko njenih potomcev. Teh zagotovo ni malo, saj lahko ima ena mačka v dobrem letu v povprečju kar 12 mladičev. Ti pa zagotovo ne bodo vsi imeli te sreče, da bi bili del odgovornih domov. Teh je vedno premalo, mačk pa žal preveč. Edina rešitev oz. preventiva za zmanjševanje nikogaršnjih mačk je sterilizacija oziroma kastracija.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
