Seniorček Đino je bil pripeljan v zavetišče za živali Maribor po letih bivanja v slabih razmerah. Odvzet je bil s strani veterinarske inšpekcije.
Ko je prišel v zavetišče ni zaupal in maral ne ljudi in ne živali. Po enem letu bivanja v zavetišču je Đino naredil že velik korak in močno napredoval.
Ko sem ga spoznala, je bil v zavetišču že precej časa, zato sem ga brez večjih težav peljala na sprehod, do mene je bil nadvse prijazen in cartljiv.
Ko sem Đina nekega dne peljala na sprehod, sem razmišljala o tem, da je Đino že v letih in temu primerno so se že začele pojavljati nekatere starostne težave, sploh bolečine v sklepih. Vedela sem, da bi bil zanj idealen dom, kjer bi bil edini pes, saj je bil še vedno malce nepredvidljiv. Zanj sem tudi sama iskala dom, ga fotografirala in močno stiskala pesti, da se mu nasmehne sreča.
Potem pa sem nekega dne zasledila objavo, da je Đino posvojen! Kasneje sem izvedela, da ga je »opazil« starejši gospod, ki se je po letih bivanja z nemškim ovčarjem moral od njega posloviti in ko je zagledal Đina je bil odločen, da ga bo vzel k sebi, saj ga je med drugim spominjal na svojega pokojnega psa. Ker gospod živi v bližini zavetišča zaposleni vedo, da je Đino zares našel svoj kotiček pod soncem in večen dom.
Đino je bil eden od tistih psov, ki so se mi na svoji poti ukvarjanja z živalmi in prostovoljstva, vtisnili globoko v srce. Zato sem, ko je po tolikem času našel svojega človeka, kar malce zajokala.
Pa vendar je Đino dokaz, da ne smemo obupati in da moramo verjeti in zaupati v življenje.
Zdaj je že nekaj let od tega, pa vendar na Đina še vedno občasno pomislim. Njemu v spomin namenjam tudi ta članek.
Naj bo to opomnik za vse izgubljene in ponovno najdene, rešene.
Anja Kosi
