Poseben odnos z živalmi me spremlja že od malih nog. Čeprav isti stavek pogosto beremo ob zgodbah vseh živaloljubcev, je moja zgodba malenkost drugačna.
Ker se je moja družina zavedala odgovornosti, ki jo skrbništvo živali prinaša, v resnici nikoli niso bile del mojega otroštva.
V najstniškem obdobju sem svojo željo po pomoči živalim zaradi študija potisnila na stranski tir. Šele po nakupu nepremičnine in z njo podedovanega pasjega starčka Murija sem ponovno odkrila svoje pravo poslanstvo na tem svetu. Tako sem počasi vstopala v svet prostovoljstva na področju zaščite živali. Kot je malo komu znano, na tem področju vlada pravi kaos. Tako sem tudi sama potrebovala kar nekaj časa, da sem splavala na površje in prepoznala tisti pravi pristop k reševanju te kaotične situacije. Sprva sem želela premikati gore na Balkanu in s pomočjo entuziastičnih posameznikov tamkajšnjim prostovoljcem ponujala organizacijo različnih projektov.
Nato sem, medtem ko je moja dobra prijateljica iskala psa za posvojitev, po naključju obiskala lokalno zavetišče, ki je bilo sicer znano kot problematično v smislu nenaklonjenosti psom in mačkam, ki so se znašli tam. Kljub vsemu sem se jim počasi približevala in z majhnimi koraki dosegla velik cilj in odobritev k prostovoljnemu sprehajanju in oglaševanju, predvsem psov. Želje in načrti so bili vedno veliki. Pogledi na celotno situacijo živali v zavetišču pa seveda precej raznoliki. Tako smo se po dobrih treh letih opravljanja prostovoljnega dela poslovili.
Nikoli mi ni bilo žal niti ene same minute, ki sem jo skupaj z našimi prostovoljci preživela tam. Pogosto utrujena, običajno po treh izmenah službe, sem po zaključku dežurstva, ki je vključevalo 30 ur dela brez prestanka, odpravila v zavetišče. To je bil žal edini način, da odidem predčasno iz službe in še vedno ujamem njihove uradne ure. Čeprav bi mnogokrat najraje zavila domov in si, ne samo fizično, temveč tudi psihično odpočila, me je občutek osamljenosti psov, ki so čakali na svoj trenutek pozornosti, potiskal naprej kot močan veter v hrbet. Prehodili smo nešteto korakov, v snegu, dežju, vetru in soncu. Nikoli mi ni bilo žal in niti enega samega koraka ne bi stopila nazaj. Vse to so bile namreč neprecenljive izkušnje, ki jih lahko dobiš le tako, da sam stopiš v čevlje prostovoljca.
Z grenkobo v srcu priznam, da sem zavoljo prostovoljstva nemalokrat zanemarjala odnos s svojimi bližnjimi, ne nazadnje tudi s svojimi živalmi. A v tistem trenutku sem pač počela, kar se mi je zdelo potrebno, da olajšam monoton vsakdan brezdomnim psom in mačkam v zavetišču. Nemalo je bilo trenutkov sreče in nasmehov, spoznala sem prava prijateljstva, ne samo v družbi živali, temveč tudi ljudi. Vmes pa so seveda nastopili tudi trenutki obupa, strahu in negotovosti, ki je vodila v grozen stres. Na trenutke sem se pošteno zjokala, vendar nikoli nisem dovolila, da bi to čutili psi ali kdo izmed ostalih prostovoljcev. Ti trenutki šibkosti so vedno privreli na plano, ko se je nakopičilo preveč žalostnih zgodb in se je pokazala moja nemoč pri reševanju te problematike. Hkrati se mi je zaradi nenehnega potiskanja na stranski tir sesuval tudi domači svet. Ob svoji neizkušenosti in brezglavi pomoči brezdomnim živalim sem v nekem trenutku nehote ogrozila tudi svoje živali. Takrat sem dosegla svoj konec, se dokončno zlomila in tudi prvič, odkar sem vstopila v svet prostovoljstva, nisem več videla poti nazaj tja. Ampak kadar nekaj nosiš v srcu in s tem živiš, je to nemogoče prezreti. Tako sem se po nekaj mesecih po grobem padcu pobrala s tal in stopila korak naprej.
Ustanovila sem Zavod za zaščito in dobrobit živali, ki je nosil ime po mojem podedovanem pasjem starčku Muriju. Od takrat naprej moja pot pri opravljanju poslanstva pomagati brezdomnim živalim, ni nič lažja. Je pa s pomočjo dobre organizacije, opravljanje prostovoljnega dela bistveno kvalitetnejše in z majhnimi koraki stopamo vse bližje našim velikim načrtom. Želimo si, da bi nekoč lahko pomagali brezdomnim živalim tako, da bi imeli svoje prostore in zavetišče, ki ga bosta vodila naše srce in razum ter šele nato denar. Najbogatejši smo namreč lahko le takrat, ko se globoko v srcu zavemo, da delamo prav in s tem osrečujemo tudi druge okoli sebe. In mi nedvomno delamo prav, saj nas godbe mnogih psov in mačk, ki smo jim pomagali na poti v boljše življenja, osrečujejo in nam ne glede na vse dajejo upanje za boljšo prihodnost.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
