Mag. Sabina Stariha Pipan, dr. vet. med., spec. za medicino psov in mačk je pri nas ena prvih, ki se je poglobila v področje pasjega vedenja.
Že leta 1990 je imela Sabina Stariha Pipan brezplačne nasvete o pasjem vedenju, dve leti kasneje na samih začetkih pa v reviji Moj pes rubriko Pri psihologu za pse. V našem okolju dr. Stariha Pipan tudi danes velja za pionirko na področju razumevanja pasjega vedenja, vedenjskih težav in njihovega reševanja. Osnova njenega delovanja je prijazen pristop do živali.
Pri nas ste ena prvih, če ne kar prva veterinarka, ki se je poglobila v področje pasjega vedenja. Kako to, da ste izbrali to smer? Kaj vas je pritegnilo?
Že kot otrok sem imela zelo rada živali. Stari starši po očetovi in po mamini strani so imeli na kmetiji tudi pse in rada sem preživljala čas tam. Šolanje psov me zanima že zelo dolgo. V gimnaziji sem dobila svojo prvo psičko, jazbečarko, ki smo jo rešili potem, ko so njeni lastniki umrli. In tako sem se začela ukvarjati z njenim šolanjem. Že preden sem dobila psa, sem ogromno prebrala. Takrat smo živeli v Avstriji, kjer je bilo dostopne veliko literature. Potem so prišli seminarji, tečaji in številni simpoziji v tujini, kjer sem nabirala znanje.
Za začetek – je epidemija koronavirusa prinesla več ali manj vedenjskih težav pri psih?
Iskreno ne opažam kakšne razlike. Mogoče so se kakšne stranke malo pritoževale, da je težava socializacija mladiča. Verjetno je bila tudi težava, ker nekaj časa ni bilo tečajev.
Zaradi katerih vedenjskih težav vas najpogosteje obiščejo pasji skrbniki?
Zelo različno. Veliko je takih, ki pridejo z mladičem, ki začne kazati kakšne vedenjske težave in bi skrbniki radi to pravočasno odpravili. Precej jih pride zaradi napadalnosti psa do skrbnikov, drugih psov ali do drugih ljudi. Nekateri pridejo, ker imajo težave s sobno čistočo. Veliko je tudi strahov, ko se psi bojijo ljudi, zvokov … Pa zaradi lajanja, neubogljivosti, ločitvene tesnobe in še bi lahko naštevala.
Omenili ste, da nekateri pridejo že z mladičkom. Se težave odpravijo hitreje, če psa res pripeljemo takoj, ko jih opazimo?
Mislim, da ja. Z vedenjem je tako, da dlje časa, kot traja, bolj se usidra. Če se ga napačno lotimo, lahko povzročimo še več težav. Prav pri napadalnosti ljudje velikokrat vse skupaj narobe razumejo. Na primer: imamo mladička, ki je sproščen in z njim je vse v redu. Potem pa kar nepričakovano na nekem sprehodu ob mraku pes začne lajati na nekega človeka. Vsakdo najprej pomisli, da je pes dominanten in zato ga začne kaznovati za to vedenje, ga vleči z vrvico. Nihče pa pri tem ne pomisli, da pes to naredi zaradi neke negotovosti, ker se nečesa boji. Vsak pes se odzove drugače. Eden se potuhne, drugi hoče pobegniti, ko se ustraši, tretji začne migati z repom, kot da je zelo dobre volje, v resnici pa je v stresu, četrti napade. Pri tem je treba dejansko poskrbeti za to, da se pes takih stvari ne boji več, ne pa, da ga kaznujemo. Ko pes nekaj vidi in ga je tega strah, potem pa ga mi sunkovito potegnemo, pes tisto poveže še z neprijetnim cukanjem in vse skupaj je še slabše.
Omenili ste dominanco. Se ne strinjate s tem, da pes želi dominirati človeka?
Dominanca je preveč napihnjena in pravi strokovnjaki se že desetletja borijo s tem, da bi to famo odpravili. Psom v resnici ne gre zato, da bi nas zrušili s položaja in bi potem dominirali, ampak si vedno želijo v življenju določene stvari – hrano, sprehode, udobno ležišče, našo pozornost idr. Po drugi strani pa obstajajo psi, ki imajo neke vrste motnjo z neko dedno zasnovo in dejansko pride do tega, da nenadoma začnejo kazati napadalnost, ki ni normalna. To je pa že bolezenska komponenta. V splošnem pa so to, da bi nam pes želel dominirati, bajke.
Čez leta vašega delovanja se je gotovo zamenjalo veliko pristopov, prihajajo vedno nova dognanja, znanstvene študije. Kar je bilo včasih pravilo, je danes nesprejemljivo. Se je tudi vaš pristop spreminjal?
Veliko se je spremenilo. Na začetku smo bili čisto infiltrirani z metodami prisile, kovinskimi ovratnicami, cukanjem, s tem, da je treba psu pokazati, kdo je avtoriteta, kdo je dominanten. Potem pa se spomnim, da je asistent na naši fakulteti z izobraževanja v ZDA prinesel knjigo Williama E. Campbella, avtorja, ki je še danes dejaven. V tej knjigi sem prvič videla drugačen pristop in čisto me je prevzelo. Od takrat se je vse še večkrat spremenilo. Campbell npr. ni delal s hrano in tudi sama na začetku nisem, saj je hrana veljala kot neke vrste podkupovanje. Takrat je bilo glavno, da pes uboga, sčasoma pa vidiš, da je pes tudi živo bitje, ima svoje potrebe, želje in je čisto enakopraven partner pri šolanju. To pa ne pomeni, da psa pustiš in dela, kar hoče. To pomeni, da ga lahko učiš tako, da bo hotel sodelovati. Prej smo delali vse na silo. Izhajali smo iz tega, da mora pes človeka ubogati kot Boga in če ga ne, je kaznovan; če malo pretiravam.
Ste zagovornica prijazne vzgoje. Kaj pa je to prijazna vzgoja?
Prijazna vzgoja ne pomeni popuščanja in tega, da pes nima omejitev. Psu je treba od prve sekunde, ko pride v novi dom, na lep način pokazati, kaj želimo od njega. Če tega ne bomo storili, bo sam poiskal rešitev in velikokrat nam ne bo všeč. Tudi psu je lažje, če ima meje in če ve, kaj pričakovati. Podrobno je prijazna vzgoja opisana v moji knjigi. Moj način učenja psov se je popolnoma spremenil, ko sem spoznala kliker. Tako šolanje me je popolnoma prevzelo, saj ob njem uživata tako učitelj kot tudi učenec; oba sta enakopravna.
Zaradi katerih napak pasjih lastnikov prihaja do največ težav s psi?
Mislim, da imamo s psi ogromno težav zato, ker velikokrat nehote in nevede nagrajujemo njihovo neželeno vedenje. Tipičen primer: pripeljemo mladička domov, malo se razgleda naokoli, vidi, da ni njegovih bratcev in sestric, mame, nas gleda in začne cviliti in skakati po nas. Kaj mi naredimo? Mladička primemo in začnemo crkljati. Kaj smo sporočili psu? Bolj, ko skačem in cvilim, več pozornosti dobim. Čez nekaj dni pa nam to vedenje ni več všeč, ko na primer pridemo mimo v najlonkah in nam jih pes mimogrede strga, ker skače na nas. Takrat ga za isto vedenje, kot smo ga pred dnevi crkljali, naderemo. Moramo se zavedati, da se pes ves čas uči. Vsako vedenje, ki je nagrajeno, bo ponavljal. Tistega vedenja, za katerega ni bil nagrajen, pa ne bo ponavljal, če bomo vztrajni in ne bo kako drugače motiviran.
Druga stvar, ki bi jo omenila, pa je, da psa ne naučimo, kaj bi radi od njega. Ena avtorica je dobro rekla, da je to isto, kot če bi otrokom v razredu učiteljica razdelila papir in nič povedala, kaj naj naredijo z njim. Velikokrat mladiču ne povemo, kje naj lula, kaj naj gloda. Pustimo ga, naj se znajde sam. Ko začne uničevati stanovanje, pa pritečemo k njemu in dobi še dodatno pozornost.
Kakšno vedenje pa po vašem mnenju absolutno potrebuje obravnavo pri strokovnjaku?
Če gre za napadalnost, je vsekakor res dobro, da je prisoten strokovnjak. Vendar tak s pravim pristopom. Stranke mi povedo, da se na žalost še vedno precej dela in rešuje s silo. Pravijo, da se uporabljajo tudi še električne ovratnice. Veterinarji, specializirani za področje pasjega vedenja, te metode absolutno zavračajo.
Lotevanje reševanja vedenjskih težav je gotovo strukturiran proces. Kako poteka?
Prva stvar je preventiva. Na vsak način moramo preprečiti, da bi se določena težava ponavljala. Strokovnjaki pravijo: »What fires together, wires together,« kar pomeni, kar se vedno skupaj sproži, tvori med celicami povezavo in sčasoma to postane rutina. Če imamo npr. težavo s tem, da pes skače v druge kužke. Vsakokrat, ko dopustimo, da se to zgodi, se ta nevronska povezava dodatno utrdi. Zato za nekaj časa preprečimo taka srečanja.
Druga stvar je splošna umiritev psa. Za vsako stvar, ki jo kuža želi, se mora najprej umiriti in pogledati lastnika v oči. Če je zelo razburjen, čakamo, da zapre gobček in se umiri. Ko se to zgodi, ga spustimo s položaja in mu ustrežemo. Če to res redno delamo, ogromno pripomore k splošni umiritvi, sprostitvi psa. Tukaj je potrebna vztrajnost, saj je takih situacij čez dan ogromno.
Tretja stvar pa je konkretna terapija za vedenjsko težavo.
Koliko časa pa traja, da se v pasjih možganih vzpostavi neko novo vedenje in se vzpostavijo nove nevronske povezave?
Odvisno od težave. Če je povezano s čustvi, strokovnjaki pravijo, da bi se moralo – če delamo prav – že kaj pokazati v obdobju od 3 do 6 tednov. Drugače pa lahko tudi prej.
Je delo na pasjem vedenju delo za celo življenje?
Vsekakor. Najbolj pomembno in intenzivno je njegovo prvo leto. Mladič se uči prav vsako sekundo dneva. Pa ne samo doma; priporočam tečaje, da se skrbnik in pes čim bolj izobrazita. Prvo leto vzame največ časa in energije, potem pa začneta lastnik in pes malce bolj uživati. Čeprav seveda uživata že ob vzgoji, če je prijazna … Sicer pa velja, da kot se človek nenehno spreminja, se spreminja tudi pes in je zato delo na pasjem vedenju delo za celo življenje.
V vaši knjigi Vzgojimo psa učinkovito, a prijazno, ste kar celo poglavje namenili sobivanju otroka in psa. Kaj bi izpostavili na tem področju?
Glede sobivanja otroka in psa je znanih vedno več zdravstvenih pozitivnih učinkov, kaj šele psiholoških. Pasja družba da otroku občutek odgovornosti, sočutje, otrok spozna, da je žival živo bitje, da ima svoje pravice … Ampak vse to samo v primeru, če otroka pravilno vzgajamo. Če pustimo, da otrok psa cel dan muči, od tega ne bo nobenih pozitivnih učinkov. Prva leta otrokovega življenja je nujno njegovo druženje s psom ves čas nadzorovati, včasih ju celo fizično ločiti. Če so psi socializirani na otroke, po navadi z njihove strani ni posebnih težav. Drugače pa je, če pes v življenju ni videl otroka. Je pa tako, da če je kaj narobe med otrokom in psom, se običajno okrivi psa. Večina staršev opazuje, kako krasni so njihovi otroci, tudi ko špikajo psa v oči, ga vlečejo za uhlje, rep, ga jahajo. En tak posnetek, kjer se otrok izživlja nad rotvajlerjem, sem vedno pokazala tudi na predavanjih. Če malo poenostavimo: otrok je mogoče za nekatere pse kot mladiček. V človeških krogih velja, da naj bi bil otrok vljuden in spoštljiv do starejših. Tako vzgajajo tudi psi svoje mladičke. Če otrok pleza po psu, bo pes zarenčal nanj in ga opozoril, kot zarenči tudi na svojega mladička. Mladiček se umakne, otrok pa velikokrat to počne naprej. Toda nikoli se ne bi smelo zgoditi, da pes zarenči na otroka, to je že rdeča luč. Preden pride do tega, ju je treba ločiti. Sicer pa je vse podrobno razloženo v moji knjigi.
Se vam zdi, da ljudje poznajo miritvene signale, govorico svojega psa?
Ni nujno. Če podam en primer: mi kričimo na psa, naj že enkrat pride k nam, on pa sedi in zeha. Hitro si človek, ki ne pozna teh signalov, misli: »Jaz te kličem, ti pa zehaš!«. V resnici pa je pes v stresu in si ne upa priti, kar kaže z miritvenimi signali. Dobro je, da poznamo to govorico. Sploh pa je to zelo nujno, ko so zraven še otroci.
Ali ste se kot strokovnjakinja tudi sami kdaj morda pri svojem psu soočali s kakšnimi vedenjskimi težavami?
Trenutno imamo doma staffordshirsko bullterierko, ki je že precej stara. Bila je pridna, ubogljiva, ogromno stvari zna, imela je le nekaj težav z drugimi kužki. Če je vzela nekega psa za prijatelja, ji je bil ljuba družba. Ni pa iskala pasje družbe, že od malega je bila bolj zadržana. V njenih mlajših letih sva delali precej vaj in hodili na socializacijo, da je postala malo bolj družabna. Danes je že stara, a še vedno vsak dan miselno dela, rešuje puzzle in podobno. Pomembno je, da se s psom dela prav vsa obdobja njegovega življenja, da mu ne propadejo možgani. Poskusimo čim več novih stvari, čim več različnih dražljajev, tudi v njegovi visoki starosti.
Špela Šimenc
