Strup za zatiranje miši in podgan je za naše male živali izrazito nevaren in zahrbten, na žalost pa je vsako leto mnogo primerov zastrupitve.
Strupi proti mišim in podganam spadajo med izredno nevarne strupe, saj se njihov učinek po zaužitju ne pokaže takoj, temveč lahko komaj po nekaj dneh. Lastniki kužkov in muc pogosto niti ne vedo, da je njihova žival zaužila strupeno vabo za miši in podgane, saj se takoj po zaužitju po navadi ne dogaja prav nič.
In prav v tem je vsa nevarna zahrbtnost omenjenega strupa. Slabost v želodcu in bruhanje se pojavi samo v tem primeru, če je žival zaužila večjo količino vabe s strupom. Pa še takrat najpogosteje bruhanje spregledamo in si mislimo, da je živali slabo, ker je nekaj pojedla, saj se po tem, ko se je izbruhala, obnaša povsem normalno.
Večina lastnikov psov je prepričana, da njihov pes ne bi zaužil strupene vabe za miši, še manj pa, da bi zaužil s strupom pomešano pšenico v plastičnih vrečkah, kar je najpogostejša oblika stare generacije vab. Vendar, čeprav je neverjetno, se prav to dogaja. Sam sem imel več primerov, ko so strup zaužili majhni kužki, kot so shit-tzu, pekinezer, čivava, nemški špic in podobni, se pravi kužki, ki drugače delajo sive lase svojim lastnikom z izbirčnostjo in neješčnostjo.
Miši, predvsem pa podgane so izredno inteligentne živali in če bi omenjeni strupi delovali takoj, druge miši strupa ne bi zaužile. Zaradi tega se po zaužitju ne dogaja nič posebnega, strup pa začne svojo uničevalno pot v organizmu z uničevanjem notranjih organov in krvi.
Klinični znaki zastrupitve z omenjenimi strupi pri psih so zelo različni in odvisni od količine zaužitega strupa. Lastniki opazijo, da njihov kužek postaja bolj otožen, žalosten in da tu in tam izbruha nekaj pene. Temperatura je najpogosteje povsem normalna in omenjeno obnašanje živali pripišemo npr. poletni vročini, kot je v tem letnem času, prebavnim motnjam ali čemu drugemu.
Vedeti je treba, da tudi izkušeni veterinarji po omenjenih kliničnih znakih pogosto ne posumijo na to, da je kužek zaužil strup za miši, predvsem, če lastnik v svoji anamnezi to možnost zavrača, ker ima psa vseskozi na vrvici in trdi, da kužek tega nikakor ne bi pojedel itd. Tudi hematološka in biokemična analiza krvi na začetku ne pokaže prav ničesar patološkega, še več, izvidi krvi odvzeti dan dva po zaužitju strupa so še povsem v redu.
Klinični znaki bolezni, ki nastopijo kasneje, pa so zelo karakteristični za zastrupitev. Lastniki opazijo ali krvav urin, krvavo blato živali, lahko tudi drisko, žival začne bruhati krvavo vsebino in klinična slika bolezni se naglo slabša. Pogosto vidimo rdeče obarvano podkožje na telesu živali oziroma rdeče lise na koži.
Osnovna sestavina omenjenih strupov je dikumarinski preparat, ki je izrazito strupen (toksičen) za jetra in prepreči strjevanje krvi, kar lahko opazimo pri svoji živali v obliki omenjenih krvavitev. Krvna slika živali se čez noč drastično poslabša, pojavi se močna slabokrvnost, anemija, levkociti oziroma bela krvna telesca pogosto močno narastejo. Biokemični jetrni parametri so vsi po vrsti izrazito povečani. Delovanje strupa se primerja z delovanjem strupa zelene mušnice, nevarnost je v tem, da kljub temu, da začnemo intenzivno zdravljenje, ko je na videz pacient še kar stabilen, je prognoza lahko zelo slaba, saj so jetra zaradi strupa tako prizadeta, da pride do smrti. Kljub infuzijam in udarni terapiji je pogosto za kužka prepozno.
Protistrup zoper strupe na bazi dikumarola obstaja in treba ga je aplicirati pravočasno in vsakodnevno in le tako lahko uspešno pomagamo živali. V poštev pride tudi transfuzija sveže krvi, ki pa je pri tako prizadeti živali s skoraj uničenimi jetri prav tako zelo nevarna in rizična. Najnevarnejše in najtežje za prepoznavanje so zastrupitve, ko žival poje relativno majhno količino strupa, ki ne povzroča izrazitih kliničnih znakov bolezni, dokler po nekaj dneh ne pride do popuščanja jeter in izrazitega poslabšanja klinične slike pacienta, ki vodi pogosto v smrt.
Vsem lastnikom kužkov svetujem veliko previdnost pri odločitvah o nekontroliranem gibanju njihovih živali. Hkrati pa apeliram na ljudi, ki sami nastavljajo strupene vabe za miši in podgane, da jih položijo tako, da ne morejo do njih ostale domače živali. Popolnoma nesmiselno je, da z omenjenim strupom zastrupljamo tudi mačke, edine naravne deratizatorje in sovražnike miši. Pri kakršnem koli sumljivem vedenju malih živali, povezanih z bruhanjem, krvavim urinom ali krvavo drisko, krvavimi podplutbami po telesu, pa je treba čim prej obiskati veterinarja.
Emil Senčar dr.vet.med.
