Lea Leskošek je prevzgojiteljica psov, ki imajo vedenjske težave ali so agresivni. Pravi, da je število psov z vedenjskimi težavami vedno več.
Njena pot vzgoje in prevzgoje psov se je začela, ko je postala lastnica svoje prve argentinske doge, ki je imela ogromno vedenjskih težav, zato dobro ve, kako je biti nemočen in obupan, ko ni nikogar, ki bi lastnika psa usmeril na pravo pot in mu pomagal prevzgojiti štirinožca.
Sama je znanje s tega področja, podobno kot tudi s področja rehabilitacije agresivnih psov, pridobivala pri številnih svetovno znanih trenerjih za socializacijo težavnih psov. Ustanovila je šolo Lepo vzgojen pes, ki jo vodi skupaj s trenerji Nino Pogač, Juretom Žnidaršičem, Matejko Lebar in Majo Štumberger. V njej se ukvarjajo z vzgojo mladičkov in pasjih pubertetnikov ter prevzgojo psov. Kot pravi, njeno izobraževanje še zdaleč ni končano, saj jo vsak človek, pa naj bo to stranka ali naključna oseba, ki stopi v njeno življenje, nauči ogromno.
Včasih ima človek vtis, da je psov z vedenjskimi težavami čedalje več. Pa je res tako ali smo bili v preteklosti le manj pozorni na tovrstne težave?
Psov z vedenjskimi težavami je dejansko vedno več. Po eni strani se število psov povečuje, po drugi pa ti psi v veliko večji meri živijo v našem intimnem prostoru, kot so v preteklosti, ko so bili več zunaj. Poleg tega je treba omeniti še, da so imeli psi včasih določen namen – na primer čuvanje, pašnjo, lov, danes pa so predvsem naši ljubljenčki, ki jih zelo radi počlovečimo in tako nehote naredimo nestabilne pse. Veliko je tudi ljudi, ki s psom zapolnijo praznino ali psa kupijo, ker imajo trenutno čas ali ker si ga njihov otrok želi, ne da bi vnaprej dobro premislili, kakšno odgovornost nakup ali posvojitev psa potegne za seboj. In še to: danes je ljudem na voljo nešteto pasem psov, ljudje pa največkrat kupujejo psa glede na njegov videz, ne da bi se pozanimali, s kakšnim namenom je pasma nastala. In ko se pokaže pasji nagon določene pasme, z njim ne znajo delati. Tudi slabe lastnosti določene pasme, ki jih najdemo v njenih opisih, namreč velikokrat ignorirajo.
Definicija, kaj pomeni problematičen pes, je najbrž precej subjektivna. Kaj je za vas problematičen pes? In kdaj je treba ukrepati oziroma poskrbeti za njegovo prevzgojo?
Problematičen pes je zame pes, ki lastniku greni življenje. Prav tako je problematičen pes tisti, ki je nevaren lastniku, okolici ali sebi. Nekateri lastniki hitro spregledajo, da je njihov pes problematičen, ogromno pa je tudi takih, ki me pokličejo in pravijo: »Moj pes je pravi cukrček, a zvečer, ko grem mimo njegove postelje, me ugrizne …« Ali: »Ko ima kost, se mu zmeša.« Zame je pes problematičen takrat, ko ni sposoben brez agresije ali panike obstajati v okolju, v katerem živi.
Ali poznamo različne stopnje problematičnosti psa? In katera je najhujša?
To je popolnoma subjektivno. Za nekoga je en pes problematičen, za drugega pa sploh ne in bi se ob njegovem vedenju le nasmehnil in zamahnil z roko oziroma bi mu bilo takšno vedenje psa celo všeč. Vsak lastnik psa zase ve, s kakšnim vedenjem psa se je pripravljen spopasti. Nekaterim je problematično to, da pes uniči kakšno stvar, ko jih ni doma, drugi se zdrznejo šele pri prvem ugrizu psa v sosedovo roko. Zame osebno je najhuje, ko je pes agresiven do domačih otrok.
Prevzgojitelji psov večkrat poudarjajo, da se prevzgoja psa začne s spremembo vzorca obnašanja lastnika do svojega psa in da se bo pes lahko spremenil šele takrat, ko bo videl, da pri lastniku ne more več doseči tistega, kar je lahko dosegel prej. Pa vendar: je za vedenjske težave psa in njegovo problematično obnašanje vedno kriv le človek?
Absolutno ne vedno, je pa res, da je človek tisti, ki velikokrat pripomore k razvoju neželenih vedenj pri psu. V angleščini ta pojav opredeljujejo kot ‘nature vs. nurture’. To pomeni, da ima genetika ravno tako velik vpliv na vedenje psa kot okolje, v katerem pes biva (v tega pa seveda spada tudi njegov človek). Žal pa zanemarjanje oziroma ignoriranje genetike v veliko primerih pripelje do neželenih vedenj. Če pes ni zadovoljen, če se mu človek ne posveča dovolj ali na pravi način, potem pride do frustracij, ki jih psi izražajo na različne načine. Nekateri so reaktivni, drugi destruktivni.
Kako ste se pravzaprav podali na profesionalno pot prevzgojiteljice
psov? Ste imeli tudi sami psa z vedenjskimi težavami?
Da, z ekstremnimi težavami. Tega mi ni težko priznati. Iskala sem pomoč vsepovsod. Nekateri me niso jemali resno, niti moje psice ne, saj je bila večino časa zelo prijetna, ko pa je ‘počilo’, ni bilo videti lepo. Tisti, ki so videli njene reakcije, so vsi po vrsti predlagali uspavanje oziroma, da psico izoliram in da ves čas (tudi v hiši) nosi nagobčnik. To je bilo takrat zame popolnoma nesprejemljivo. Želela sem, da moja psica doseže svoj potencial. In vedela sem, da ona zmore, če se le sama potrudim dovolj.
Bi po vaših dolgoletnih izkušnjah lahko rekli, da je mogoče prevzgojiti prav vsakega problematičnega psa?
Ne, ni. Četudi damo takšnega psa v drugo okolje, ne. Je pa mogoče vsakega psa spraviti pod nadzor do te mere, da ni nevaren okolici. Vendar v tem primeru ne moremo govoriti o prevzgoji, ampak o t. i. managementu. In veliko ekstremno agresivnih psov živi celo življenje v managementu. Kapo dol tistim lastnikom, ki so na to pripravljeni. Tovrstni management namreč zahteva veliko prilagajanja in je meni osebno psihično zelo naporen. V začetnih fazah moraš resno preračunati prav vsak korak in vsako dejanje. Vedeti je treba, da je to za psa enako težko kot za nas.
Katero obdobje psa je ključno, da do vedenjskih težav ne pride? Na kaj moramo biti pozorni že pri mladičkih?
Takšnih ključnih obdobij je več. Psiček se razvija že v maternici in počutje mame ima pomembno vlogo pri razvoju mladiča. Prav tako je pomembno, koliko časa vzreditelj posveti socializaciji mladiča: ali ga navaja na zvoke, vonjave, podlage, nove ljudi, pse in živali, ali ga navadi na ovratnico in povodec ter biti nekaj minut sam … Prihod v nov dom je spet nova ločnica, ko mladič zamenja celotno družino, ostane sam, brez mame, bratcev in sestric, dobi pa nove ljudi in novo okolje. Pomemben je seveda tudi prehod v spolno zrelost, ko nastopi obdobje pubertete in ko se s psom začnejo poigravati hormoni. Ali smo s psom dovolj delali in ga pravilno usmerjali, se pokaže, ko pes preide v odraslo dobo, sploh pri starosti približno treh let. Takrat se namreč psi popolnoma spremenijo. Dobim veliko klicev lastnikov, ki mi potarnajo, da je bil njihov pes do starosti dveh let in pol super, kar naenkrat pa ni več tako super, saj se zaganja v pse ali renči na sosedovega otroka.
Kaj pa naj naredijo tisti lastniki psov, ki so dobili že odraslega psa (npr. iz zavetišča ali kje drugje), za katerega se je izkazalo, da ima vedenjske težave?
Vsem, ki psa posvojijo, povem, da so lahko prve dneve, tedne, celo mesece ti psi drugačni, kot so v resnici. Gre za t. i. ‘honeymoon fazo’, ko pes spoznava in preverja nov teren in novega lastnika. Ko se sprosti, pa vedenjske težave pridejo na plano. Najboljši nasvet, ki ga lahko dam, je, da lastniki pustijo pasjo preteklost za sabo in da s psom začnejo delati že s prvim dnem. Naj bodo dobri vodniki, ki psa usmerijo in zaščitijo. Postavijo naj pravila, omejitve, delijo ljubezen s psom, ko je ta miren in sproščen. Nekateri lastniki menijo, da bodo s svojo ljubeznijo psa rešili. To drži le takrat, ko se zavedamo, da je ljubezen najprej zadovoljevanje pasjih potreb in šele nato naših. Če pa ljubezen pomeni, da psu pustimo, da počne, kar koli hoče in mu ne postavimo smernic, bomo zelo hitro razočarani in iskali pomoč.
Se procesa prevzgoje psa lahko lotimo sami ali je bolje poiskati pomoč?
Nekateri ljudje imajo naravno energijo, ki jo pes spoštuje, ji rad sledi, torej se je drži. Takšni ljudje lahko tudi zelo hitro vzpostavijo potrebno ravnovesje. Če pa pes razvije neželena vedenja v naši družbi, je bolje poiskati pomoč, sploh če so ta vedenja nevarna za nas, psa in okolico.
Sami imate doma veliko psov; sklepam, da ne problematičnih.
Ja, moji so kar sončki. V življenju sem imela ogromno psov, kupljenih in posvojenih, takšnih, ki so bili stabilni, in takšnih, ki so prišli k meni s hudimi vedenjskimi težavami. Prevladovale so argentinske doge. Žal ta pasma ni več, kar je bila. Slaba vzreja je naredila svoje. Pa ne le pri njih, ampak pri vseh pasmah, kjer je želja človeka po zaslužku večja, kot je njegova ljubezen do pasme.
Piše: Katja Željan/Foto: Osebni arhiv Lee Leskošek
