Novelo Zakona o zaščiti živali prepoveduje usmrtitve zdravih zapuščenih živali v zavetiščih po 30 dneh bivanja z izjemami.
Izjeme so morebitne bolezni ali psihična stanja, kjer bi nadaljevanje življenja živali povzročalo večje trpljenje. »Takrat bi bila usmrtitev še dopustna,« je povedal kmetijski minister dr. Jože Podgoršek. Dodal je, da se prepoveduje tudi usmrtitev živali za pridobivanje kož ali krzna, medtem ko je gojenje živali v ta namen že osem let prepovedano.
V društvih pozdravljajo to odločitev kot eno boljših, zanima pa jih, kako bodo zavetišča ob pomanjkanju prostora reševala težavo živali, ki ostajajo v zavetiščih po več let?
»Zavetišča že zdaj takšne primere urejajo z namestitvijo v zavetišče, ki ni zasedeno,« odgovarjajo na UVHVVR. A v Zavodu Muri trdijo, da pravilnik sicer res določa, da se lahko zavetišče v primeru pomanjkanja prostora dogovori za namestitev živali v drugo zavetišče, česar pa po njihovih podatkih nobeno zavetišče ne izvaja, razen v primeru, ko gre za množični odvzem živali. »Menimo, da je kakovost dela v večini naših zavetišč (predvsem zasebnih) zelo vprašljiva, predvsem v smislu pomanjkanja celostne obravnave sprejetih živali (socializacija, vedenjske težave). Glavna težava pa je pomanjkanje ustreznega znanja. Pravilnik namreč ne določa posebnih izobraževanj ali usposabljanj, razen enega, ki se ponavlja na pet let,« pojasnijo.
Pravijo pa, da glede na njihove izkušnje ob opravljanju prostovoljnega dela v zavetiščih nobeno zavetišče ne izvaja evtanazije v smislu, da 31. dan odpeljejo psa ali mačka na evtanazijo. Nekaj (redkih) zavetišč pri nas celo omogoča svojim varovancem nadstandardno celovito oskrbo ves čas bivanja pri njih, ki pogosto traja tudi po več let ali celo dosmrtno. »Takšna zavetišča, ki so ves svoj čas in tudi denar porabila za kakovostno oskrbo živali, se nikoli ne odločajo za evtanazijo, čeprav so po zakonu imela to možnost,« pravijo v Zavodu Muri. Dodajo, da pa je kar nekaj takih zavetišč, »katerih osnovni namen je ustvarjanje dobička, sklepanje čim več pogodb z občinami in zagotavljanje minimalnih standardov po pravilniku – taka bodo evtanazijo zdravih živali izvajala še naprej, ne glede na zakon,« so prepričani. »Živali, ki so v takšnem zavetišču po več mesecev ali celo let, so težje posvojljive zaradi starosti in/ali bolezni, zato je meja med tem, kdaj je npr. pes zdrav in kdaj bolan, zelo tanka,« opozarjajo.
Jadranka Juras je prepričana, da večina zavetišč v rokah zasebnikov deluje po podjetniškem principu – s čim manj stroški do čim večjega dobička. »Nedopustno je, da je to del profitne gospodarske dejavnosti in ne del socialnega podjetništva, ki bi ga morala podpirati država,« pravi in doda, da bi morali nujno prevetriti pravilnik o zavetiščih, saj se ni spreminjal že dve desetletji, in vzpostaviti bistveno strožji nadzor nad tem, kaj se dogaja znotraj zidov zavetišč. »Dejstvo je, da je zainteresirana javnost povsem odrinjena in da zavetišča, kljub temu da dobivajo denar iz javnih sredstev, govorijo, da so zasebna in postavljajo svoja pravila, ki so veliko bolj v dobrobit lastnikom zavetišč kot pa njihovim varovancem,« je kritična Jurasova.
Andreja Šalamun (Celoten članek o novi noveli zakona je bil objavljen v reviji Moj pes/junij 2021)
