Razumevanje psa je za sobivanje izredno pomembno, žal pa v praksi velikokrat skrbniki ne vedo, kaj jim skuša pes sporočiti.
Vsak skrbnik psa je večinoma mnenja, da najbolje pozna svojega psa. Kar je seveda do določene mere resnično. Vendar je med skrbniki psov še vedno veliko takšnih, ki v resnici napačno razumejo pasjo govorico. Opirajo se na stereotipe misleč, da kot pribito držijo.
1. Pes, ki maha z repom je vesel. NE drži!
Mahanje z repom pri psih ne pomeni vedno veselja. Mahanje z repom je lahko tudi vrsta miritvenega signala, ki sporoča, da se pes počuti nelagodno. Prav tako je lahko mahanje z repom znak napetosti in priprave na napad. Mahanje z repom, pa je lahko tudi način sproščanja napetosti v določeni situaciji.
2. Lizanje okoli gobčka pomeni, da je pes lačen. NE drži!
Oblizovanje je podobno kot mahanje z repom lahko miritveni signal, s katerim nam pes sporoča, da se ne počuti dobro ali pa preprosto želi umiriti stresno situacijo. Lizanje okoli gobčka je lahko tudi znak težav z dlesnimi in zobmi.
3. Pri določenih psih vzgoja s pomočjo pozitivne motivacije (nagrada – priboljšek) ne deluje. NE, drži!
Vzgoja vseh psov deluje na isti način in vsak pes dela bolje in si lažje zapomni vedenje, če pri tem uporabljamo pozitivno motivacijo. Za nagrado ni nujno, da izberemo priboljške, nagrada je lahko tudi igra ali nekaj tretjega, kar je psu zelo ljubo. Priboljški »ne delujejo«, v primeru, da preskakujemo korake. V primeru, da smo s psom preblizu stresorja (npr. drugega psa), bo pes imel v mislih najprej rešitev zanj stresne situacije, šele nato bo lahko izrazil željo po hrani.
4. Pes se privadi na bivanje na verigi oz. v boksu. NE drži.
Psi, ki so dolgoročno obsojeni na življenje v boksu ali na verigi, brez rednih izpustov, lahko delujejo umirjeno in zadovoljno. Vendar so v resnici depresivni in je njihova umirjenost le odraz tega, da so se preprosto vdali v usodo.
5. Pes, ki se zaganja v druge pse, je nesramen in išče konflikte. NE, drži.
Zaganjanje psa v druge pse na sprehodu je lahko v resnici odraz pomanjkanja samozavesti in nesigurnost. Pes se želi z laježem in zaganjanjem narediti »velikega« pred sovražnikom, ki mu v tistem trenutku predstavlja grožnjo, saj hodi naravnost proti njemu. Ker nasprotnik (torej drug pes) vedno odide, se pes nauči vzorca, da je ob tem ko se bo zaganjal in lajal, uspešen. Saj je njegova nagrada umik sovražnika.
Razumevanje vedenja psov v določenih situacijah naj nam ne bo nikoli nekaj samoumevnega. Za dobro razumevanje svojega psa potrebujemo nekaj osnovnega znanja za prepoznavo miritvenih signalov. Vedno pa se moramo vprašati , kaj je razlog temu vedenju in na kakšen način ga lahko naučimo nadomestnega vedenja.
Katjuša Rajovec, zavod Muri
