Psi pomočniki so za gibalno ovirane, slepe in slabovidne posameznike neprecenljivi. Številni povedo, da jim je pes vodnik vrnil ali povečal svobodo, močno olajšal marsikatero opravilo, izboljšal kakovost življenja.
Ker pa so najbolj zgovorne zgodbe iz prve roke, smo se srečali z 28-letnim Timotejem Skledarjem, ki ga je pred štirimi leti doletela težka življenjska preizkušnja.
Zaradi možganskega tumorja je skoraj čez noč oslepel in življenje se mu je popolnoma spremenilo. Čeprav naj bi bila možnost, da se po operaciji vid vsaj delno povrne, se to pri Timoteju ni zgodilo in tako danes vidi samo obrise. A on, kot sam pravi, je tak, da vedno išče rešitve in ne težav. Nikoli se ni smilil sam sebi, temveč je začel iskati rešitev, kako bo zdaj potekalo njegovo življenje. »Po operaciji so mi rekli, da se bo vid povrnil nazaj vsaj do točke, kjer je bil pred operacijo. Po mesecu dni ni bilo še nič, prav tako ne po mesecu in pol. Potem sem imel pregled pri oftalmologu, ki je rekel, da slabše ne bo, boljše pa verjetno tudi ne. Takrat sem takoj rekel, da potrebujem psa vodnika,« pravi Timotej, ki so mu živali že od nekdaj blizu; odraščal je z zlatim prinašalcem.
Tako je v njegovo življenje leto dni po tem, ko je oslepel, pritekla psička Baste, danes 5-letna labradorka čudovite čokoladne barve (edina vodnica te barve pri nas), s katero sta s Timotejem uigran in povezan par. Zdi se, da se razumeta brez odvečnih besed, do potankosti poznata eden drugega. Tako je bilo že od prvega dne. Vaditelj poišče vsakemu posamezniku psa glede na značaj človeka. Timoteju so najprej pripeljali drugega psa, a že po nekaj minutah je bilo jasno, da si ne ustrezata, da je Timotejev tempo življenja preveč aktiven za tistega psa. Ko pa je v drugem poskusu prišla Baste, je bilo precej hitro jasno, da sta skoraj ustvarjena eden za drugega. V nekem trenutku je se usedla k Timoteju in ni želela več z vaditeljem domov. Takrat je bilo odločeno.
Timotej in Baste sta se počasi privajala eden na drugega. Na začetku Timotej prizna, da je imel nekaj težav s tem, da ji je zaupal, da gleda namesto njega: »Spomnim se čisto na začetku, ko smo še z vaditeljem trenirali, je Baste hotela levo, jaz sem ji pa rekel, naj gre kar lepo naravnost, naj ne dela ovinka. Vaditelj pa je povedal, da me vodi čisto prav, saj je bilo na tleh bruhanje«. Po tem dogodku pa sta se, kot pravi Timotej, zelo hitro sinhronizirala. Baste denimo čuti, če močno sije sonce in ve, da takrat Timotej nič ne vidi in da se mu blešči. Takrat upočasni hojo in jo sama od sebe prilagodi svojemu skrbniku. Prav tako je izjemno pozorna in skrbna do Timoteja, ki jo imenuje delovni partner si in brez nje trenutno ne predstavlja življenja.
Timotej in Baste aktivno preživljata svoj skupni prosti čas, veliko hodita na Rožnik in po Timotejevih rodnih Halozah. Ko se vrneta tja, se rada hodita kopat, Baste obožuje vodo, tudi sneg, edino vročine ne mara preveč. Nikoli nista imela kakšnih težav, da zaradi Baste kam ne bi imela vstopa, kot se je že zgodilo in odmevalo v medijih pri nekaterih drugih primerih. Sta pa imela negativno izkušnjo, ko je na sprehodu pes Baste ugriznil v nogo. Pes vodnik pa se, če ima ovratnico, ne sme odzvati. Timotej opiše: »Pes ji je stiskal nogo, ona se pa ni odzvala. Ko pa jo je že hudo bolelo, ga je prijela za vrat in ga vrgla po zraku stran. A je še enkrat pritekel zraven. Takrat sem potegnil vodo iz nahrbtnika, da sem psa polil, zraven ponesreči se lastnico (ta svojega psa ni zmogla prijeti, ker ni imel ovratnice). Tako se je situacija umirila. Baste ima še danes travme zaradi tega dogodka, saj okoli psov ni sproščena. «
Timoteja za konec vprašamo, kaj je v njegovo življenje prinesla Baste. Takole odgovori: »Veliko odgovornosti, veselja in dodatne samostojnosti«.
Špela Šimenc
