Psi se najraje igrajo s predstavniki lastne vrste. Toda pretirano zaskrbljeni in nerazumevajoči lastniki jim zaradi lastnih strahov to velikokrat onemogočijo.
Čeprav je igranje velikokrat videti kot borba, največkrat ni tako. Če psa veselo poskakujeta, renčita z visokimi toni, drug drugemu brez težav izpostavljata trebuh in se veselo vračata v igro, to pomeni, da preživljata zares lep čas. Sproščena drža in vedenje nakazujeta, da vaš pes ni pod nikakršnim stresom v bližini drugega psa.
Vendar ni vedno tako. Kakor se ljudje ne razumemo z vsemi ljudmi, tako se tudi psi ne razumejo z vsemi predstavniki lastne vrste. Znaki morebitnega agresivnega obnašanja so: naježena dlaka, našpičena ušesa, renčanje z nizkimi toni, premikanje ustnic in kazanje zob. Možnost neljube agresije se lahko zmanjša tako, da se psa družita na nevtralnem prizorišču, kjer ni ničesar, kar bi pripadalo komu izmed njiju.
Adrijan Pregl (poglobljen članek o vplivu in pomembnosti igre na psa si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)