Si predstavljate, da se s svojim desetletnim pasjim prijateljem odpravite na pot, ki traja kar 84 dni, vmes pa prehodite 1340 kilometrov in opravite s 55.000 višinskih metrov?
Zdi se na meji verjetnega, a absolventki magistrskega študija andragogike Maruši Orel iz Šmarij na Vipavskem je uspelo prav to. Družbo ji je na zahtevni poti Via Dinarica, ki po razmeroma neznanih gorskih poteh povezuje Slovenijo in Albanijo, ves čas delal borderski ovčar Piki, s katerim sta že prehodila Slovensko planinsko pot. Najrazličnejšim izzivom – med njimi je bilo tudi bližanje srečanje z medvedom, ki jo je na srečo popihal – sta bila ves čas kos, njuna zgodba pa je naravnost neverjetna in hkrati navdušujoča.
Ste se na dolgo pot s Pikijem podali zato, ker je pes najboljša družba, ali zato, ker nihče drug ni upal na tako zahteven podvig?
Oče in brat, ki imata doma kmetijo, s Pikijem preživita veliko časa; pes je praktično ves čas zunaj. Ker sem sama študentka in zato nisem vedno doma, nadvse uživam, ko lahko s Pikijem kakovostno preživljam čas. Tako se seveda tudi bolj povežeš in zelo dobro spoznaš. Piki ima že deset let, zato je bil najin tokratni podvig najbrž zadnja tako dolga pot, ki sva jo naredila skupaj. Hotela sem kar najbolje izkoristiti skupni čas, dokler še lahko.
Piki je očitno v odlični telesni formi.
Ker imamo doma kmetijo, je Piki v gibanju že od malega in ima zato odlično kondicijo. Ko sem šla kam hodit, sem ga vzela s sabo, kakšnih drugih predpriprav pa na najine dolge skupne poti nisva imela. Preprosto sva poskusila, kako nama bo šlo, in je šlo. Sproti sem spoznavala, koliko Piki zmore, večjih težav nisva imela. Le pri enem delu poti med Samarskimi in Bijelimi stenami so mi na srečo na pomoč priskočili pohodniki, ki sem jih srečala, saj je bilo treba Pikija na določenih mestih prenesti; pot je bila namreč opremljena s klini, zajlami in lestvami. Drugače je Piki zelo dober plezalec in odlično premaguje različne skalnate ovire, po navadi povsem brez pomoči, včasih pa mu malce pomagam na kakšnem delu. Nekajkrat pa sem Pikija pustila na začetku plezalnega dela na kateri od gora in se na vrh odpravila sama. Čakanje mu ni bilo najbolj všeč, ampak je bilo pa potem toliko bolj veselo, ko sem prišla nazaj. Med čakanjem ga skoraj nikoli nisem privezala, saj mu zaupam in vem, da me bo vedno počakal tam, kjer mu ukažem, da mora biti.
Kako ste Pikija pripravili na skupno sobivanje na Vii Dinarici? Kje in kako ste mu priskrbeli hrano in vodo in kako ste ga navadili na spanje v šotoru?
Prebrala sem kar nekaj člankov o tem, kako pripraviti psa na tako dolge razdalje. V nekaterih je pisalo, da takšne priprave vzamejo tudi nekaj mesecev, a pri nama ni bilo tako. Ko sem mu rekla, naj gre v šotor, je šel brez težav. Pa tudi nogavičke sem mu nadela, ko je spal v šotoru z mano, da ne bi s kremplji raztrgal šotora, spalne vreče ali podloge. Takšna oprema je namreč precej draga, saj mora biti čim lažja in kakovostna, saj je ne nazadnje vse, kar imaš na poti s sabo. Piki si je sicer na začetku poskušal nogavičke sneti, a sem mu rekla, da tega ne sme in da morajo nogavičke ostati na njegovih tacah. Pogledal me je in se očitno strinjal (smeh). Ni mu bilo ravno všeč, a je vedel, da mora biti tako in me je ubogal. Če mu odločno povem, da nekaj ne sme, me vedno uboga. Prav neverjetno je, kako razume vse, kar mu povem. Se pa seveda zavedam, da so psi različni in da nekateri potrebujejo več časa, da se naučijo spanja v šotoru ali česa drugega. A Piki je resnično super pes. Zato kakšnih posebnih priprav na to najino zadnjo dogodivščino nisem imela. Včasih si mislim, da ljudje pri nekaterih stvareh, tudi ko gre za sobivanje s psom, mogoče malce preveč kompliciramo. Piki na poti ni imel ravno najbolj kakovostne hrane – kupovala sem mu brikete v supermarketih, kjer je bilo to mogoče, a je nisem imela niti sama, čeprav kakovostni pridelani hrani namenjam precej poudarka. A tako je pač na takšnih planinskih poteh. Glede hrane naj povem še, da so jo ponekod imeli le v velikih žakljih, tako da sem pač kupila celega. Razmišljala sem sicer, da bi domačine, ki so imeli pse, prosila za malo pasje hrane, ampak marsikje na Balkanu pse še vedno hranijo le z ostanki hrane. Včasih sva se morala zato malce znajti, a je kar šlo. Zgodilo se nama je celo, da so nama enkrat pasjo hrano pojedle vrane. Kupila sem namreč dva kilograma briketov in ju pustila ob koči v vrečki, medtem ko sva šla s Pikijem na eno od bližjih gora. Ko sva se vrnila, je ostalo le še kakšnih 30 briketov (smeh). Zdaj se lahko temu smejim, takrat pa ni bilo tako. Res sem se morala potruditi, da sem dobila hrano zanj. Prvi dan sem dobila nekaj hrane v bivaku in mu skuhala, nato sem ga hranila s salamami in konzervami, ki sem jih dobila v trgovini. Čez nekaj dni sem na srečo prišla do pasje hrane, ki mi jo je prinesel Čeh, ki sem ga spoznala na poti. Hrano si je Piki nosil sam, vodo pa sem seveda morala nositi še zanj. Na srečo ni bilo dneva, da ne bi dobila zadostne količine vode za oba.
Vajino potovanje se je začelo 15. maja in končalo 84 dni pozneje, torej na vrhuncu poletja. Kako je Piki prenašal vročino?
Vročina ga je precej zdelala, predvsem na južnem delu Hrvaške in na začetku Bosne. Ko je zagledal kakšno jezero, je vanj kar skočil, čeprav gre običajno v vodo bolj počasi in nato malo zaplava. Piki ne mara vročine že od malih nog in videla sem, da se je včasih obotavljal in poti ni želel nadaljevati. Na trenutke sem se že začela spraševati, ali sem mogoče šla čez mejo in ali Piki na poti še uživa ali ne. Še preden sva se podala na pot, sem si namreč obljubila, da se brez obotavljanja vrnem domov, če Piki poti ne bo zmogel ali bo imel kakršne koli težave. Na srečo sva se zatem dvignila in bila večino časa na 1500 in 2000 metrov nadmorske višine, kjer je bil zrak hladnejši in težav zanj ni bilo več. Sem se pa ves čas trudila, da sva najbolj vroč del dneva preživela v senci.
Ali takšna naporna izkušnja, kot je bila za vaju Via Dinarica, še bolj poveže človeka in psa?
Rekla bi, da se na takšnih preizkušnjah s psom povežeš na prav poseben način. Ko ljudje vidijo, kako se obnašam s Pikijem, si nekateri mislijo, da sem malo čudna, a zame je nekaj najlepšega, če se lahko s psom resnično povežeš. Imam dva psa in oba imam močno rada, a imam s Pikijem popolnoma drugačno vez kot z Džino, čeprav sta oba borderska ovčarja, torej pripadnika iste pasme. S Pikijem sem preživela več časa, prav tako sem z njim prehodila dve dolgi pohodniški poti; najbrž pa mi tudi Pikijev značaj bolj ustreza kot Džinin. Rekla bi, da mi je Piki bolj podoben, zato se z njim lažje povežem. Piki je pohodniški duh. Uživa na kotičkih, ki nudijo lep razgled, saj tam kar obstoji in se razgleduje naokrog. Zelo rad tudi odkriva nove poti, kjer še ni bil. Druga stvar, ki mi pri njem bolj ustreza, je njegova navezanost na človeka. Saj je tudi Džina navezana na nas, a obstajajo med njima razlike. Če se vrnem po treh mesecih domov, bo Piki prišel najprej pozdravit mene, šele nato bo poskrbel za ovce in kokoši, ki jih imamo na kmetiji. Pri Džini bo ravno obratno. Piki v večji meri izraža navezanost in čustva kot Džina.
Takšne poti, kot jo je prehodil na Via Dinarici v vaši družbi Piki, ne bi zmogel vsak pes, kajne?
Zagotovo ne. Pes mora biti za tako pot v res dobri kondiciji. Piki si je v svojem nahrbtniku nosil celo svojo hrano. Ne predstavljam si, da bi šla na pot s psom, ki bi ga imela ves čas na povodcu. Piki ni bil nikoli privezan. Privežem ga le, ko greva v mesto, saj postane zmeden, če je ljudi in avtomobilov preveč. Poleg tega mora biti pes za tako pot ustrezno socializiran, sploh v odnosu do drugih živali. Na tako dolgi poti, kot je Via Dinarica, vidiš ogromno živali, zato mora biti pes umirjen in se na druge živali ne sme odzivati. Pomembno je tudi, da zna hoditi za tabo, še zlasti, če gre za območje medvedov in kač. To sva trenirala že med hojo po Slovenski planinski poti, tako da s tem ni bilo težav.
Kako je bilo, ko sta se s Pikijem vrnila domov?
Ko sva se vrnila domov, so nam domačini pripravili veliko presenečenje in nadvse lep sprejem. Mislim, da je Piki prav čutil veselje: sama sem dobila šopek, on pa venec okrog vratu. Nisem vedela, ali ga bo hotel nositi, ampak bil je resnično ponosen in je veselo tekal naokrog. Za darilo je dobil več kosti, z mano je pojedel tudi košček torte. Veste, velikokrat si resnično želim, da bi mi znal povedati, kaj si misli? Mogoče bi mi ob prihodu domov rekel: »Ojej, a sva že doma? A ne bi šla še malo pohajat?« Ali pa: »Hvala bogu, da smo doma, saj se mi ne ljubi več hoditi«. Marsikdaj si mislim, da zelo dobro vem, kaj mi hoče povedati in da ga resnično razumem, tako kot ga nihče drug ne. Tisto, kar si misli, pa je zame velikokrat uganka … (smeh).
Piše: Katja Željan / Foto: Osebni arhiv Maruše Orel
