Selektivna vzreja psov je določenim pasmam skozi desetletja spreminjala videz in lastnosti. Vse za večjo priljubljenost. Pa je kdo pomislil na živali?
Sodobni svet je usmerjen h kapitalu in na žalost so v ta tok ujeta tudi živa bitja. Vedno večja priljubljenost določenih pasem je spodbudila, da se je s selektivno vzrejo določene zaželene lastnosti še potenciralo.
Negativna plat selektivne vzreje
Selekcija ‘rojeva’ točno take pse, ki vizualno ugajajo množici. Pri tem pa so danes številne pasme zaradi tega žrtve zdravstvenih težav. Vedno večje povpraševanje spodbuja vzrejo in tako se krog nikoli ne konča, trpijo pa nič krive živali.
Kako pomagati? Tudi tako, da se odločimo za pasmo, ki je selektivna vzreja ni spremenila v trpeče živo bitje, četudi morda naša izbira ta trenutek ne bo najbolj v ‘trendu’. In seveda z izbiro odgovornega vzreditelja.
Katere pa so pasme, ki so največje žrtve tega početja?
Angleški buldog
Angleški buldog je primer, kako gre lahko vse narobe. Buldogi so zaradi svojega simpatično drugačnega in posrečenega videza v preteklih letih doživljali izjemno priljubljenost.
Da bi se še bolje prodajali, so vzrediteji poskrbeli, da so bili njihovi gobčki še bolj stisnjeni, njihova telesa še bolj čokata, gub in odvečne kože je še več. To pa jim je prineslo številne zdravstvene težave: srčne bolezni, dihalne stiske, alergije, displazije kolkov … Ne zmorejo se več naravno pariti in kotiti mladičev. Njihova povprečna življenjska doba pa je zgolj dobrih 8 let.
Mops
Prav tako kot buldogi, tudi mopsi veljajo za izjemno srčkane prav zaradi svojega videza. Majhni debeluščki, stisnjen gobček, odvečna nagubana koža – to jih dela prisrčne, a to je tudi razlog za številne zdravstvene težave teh psov, ki jih pod skupnim imenom poznamo kot brahicefalični sindrom (gre za zoženje zgornjega dela dihal, ki povzroča oteženo dihanje, ki se med drugim kaže tudi kot smrčanje).
Jazbečar
Pasma je bila vzrejena v Nemčiji za lov na jazbece. To je zahtevalo dolgega, močnega, nizkega psa. Sčasoma pa je pes zaradi priljubljenosti in všečnosti pri skrbnikih postajal vse daljši in nižji, kar je povzročilo številne težave s hrbtenico. Danes je ta nekoč močan in neustrašen pes precej krhek, nagnjen k debelosti in šibak.
Francoski buldog
Še en predstavnik brahicefaličnih pasem, psov ki trpi na račun svoje priljubljenosti in prekomerne vzreje, je francoski buldog. Njihova postava je majhna in čokata, gobček širok in potlačen, njihove oči pa so velike in okrogle. Prav to jih dela posebne in prav to je njihovo največje prekletstvo. Imajo številne dihalne težave in mnogo se jih sooča z že omenjenim brahicefaličnim sindromom. Številni predstavniki ne morejo normalno ne dihati in ne jesti.
Nemški bokser
Tudi nemški bokser spada med brahicefalitične pasme in se sooča z vsemi že omenjenimi težavami. Današnji bokser ima v primerjavi s prvotnim mnogo krajši in bolj potlačen gobček.
»Psi so zaradi močno spremenjene anatomije in fiziologije lobanje še posebej podvrženi brahicefaličnemu sindromu. Glavni znaki so glasno, oteženo dihanje, smrčanje, pogosto davljenje, nezmožnost fizičnih naporov in nezmožnost ohlajanja v vročih mesecih,« so zapisali na strani Kluba ljubiteljev nemških bokserjev Slovenije.
Nemški ovčar
Selektivna vzreja je tudi pri nemškem ovčarju povzročila spremembe. Nekdanji atleti so danes psi s precej ‘podrtim’ hrbtom, niso več tako atletski, so obilnejši in imajo več kot 10 kg več kot prvotni nemški ovčar. Z razvojem je postajal večji in obilnejši, kar se v veliki meri odraža na njegovih šibkih kolkih.
