Najtežje pri “imeti psa” ni to, da imamo obveznost, kot misli večina ljudi – obveznost sprehoda vsak dan večkrat, ne glede na to, kako se počutimo, koliko drugih obveznosti imamo in kakšno je vreme.
Tudi ne v tem, da mu moramo nameniti čas za igro, mu omogočiti zabavo, aktivnost, tudi miselno, igro, igrače… mu omogočiti, da je pes.
Tudi ne v tem, da mu moramo zagotoviti zdravo prehrano in veterinarsko oskrbo.
Niti ni najtežja stvar to, da imamo povsod po stanovanju dlake, pa tudi na vseh oblačilih.
Še manj to, da marsikam skupaj z njim ne moremo.
Nič od tega ni zares težko.
Kaj pa je najtežji del v življenju pasjega skrbnika?
Najtežje je opazovati, kako bledijo barve njegovega kožuha. Kako ni več iste mladostne energije, ko se podi za žogico. Najtežje je, videti mladička, ki si ga videl prvi dan, ko sta se spoznala, ujetega v telesu, ki mu ne omogoča več početi stvari, ki jih je počel še prejšnje leto.
Najtežje je sprejeti, da je le kratek čas z nami, med tem ko smo mi njemu vse – vse njegovo življenje.
(vir: G. Little ones, mondi animali)
