Vzeti psa na počitnice ali ga pustiti v varstvu – to je večna dilema skrbnikov psov, ki jo v reviji Moj pes tokrat pomaga razrešiti Tone Hočevar, prvi urednik revije, v svoji rubriki. Sam je namreč skupaj s svojimi štirinožnimi prijatelji prepotoval praktično ves svet.
če gremo na počitnice za teden ali dva, vsekakor preverimo državo in kraj, kamor bomo potovali! Trezno premislimo, ali je preudarno potovati nekam, kjer morda s psom ne bomo najbolj dobrodošli. Če primernega kraja ne najdemo, poiščimo kaj drugega. Ali pa s psom ostanimo doma … Morda bova jaz in pes doma še najbolj zadovoljna, poudarja Hočevar.
Selitev ali dopust?
Kadar se zgodi, da gremo kam daleč za dalj časa, tudi za več let, je kakopak normalno, da pse peljemo s seboj, sicer bi se morali od njih kar posloviti. Prilagodimo se razmeram na novem naslovu, upoštevamo zahteve pri vstopu. Tedaj gre za selitve, ne za počitnice. Kadar gre za slednje, pa nobeno, še tako prijazno varstvo, seveda ne more nadomestiti dopusta skupaj s psom!
Še posebej zapleteno je bilo in je še zmeraj prevažati kužke čez ocean. Dolgi poleti so za pse naporni, vmesni pristanki jih morda zmedejo, gospodar pa takrat ne more biti blizu.
Foto: osebni arhiv Tone Hočevar
V Evropi pravila razume vsak po svoje
Dandanes imamo v Evropski uniji pravila, ki jih razumemo vsak po svoje, stare navade so ostale. Še naprej je marsikje tako, kot je bilo nekoč. Na severu so ustaljene severnjaške navade, zaostali pogledi na moderne probleme pa so po navadi doma na jugu, skoraj vseeno je, v kateri državi. Na Slovenskem smo nekje vmes. Na Hrvaškem, najbolj priljubljeni počitniški destinaciji Slovencev, so pravila enaka kot drugod v združeni Evropi, ko si enkrat na otokih, pa jih iz Evrope pravzaprav ni mogoče videti … Bolj vzhodno na Balkanu evropska pravila ne veljajo.
Mikročip in cepljenja
Vse skupaj je bolj preprosto, ko se navadimo, da je Evropa v resnici posodobljena Avstro-Ogrska, birokratska tvorba mnogih narodov, je prepričan Hočevar. Kuža lahko potuje z nami kamorkoli na naši celini, če je bil mikročipiran, to pa je dandanes že običajna stvar. Če je kuža starejši od enajst let (prej čipiranje še ni bilo obvezno), mora imeti vtetovirano znamenje.
Cepljen mora biti proti steklini, imeti mora potrdilo, da je bil zdravljen proti trakulji, opremljen mora biti z veljavnim evropskim potim listom za živali, kjer je vpisano vse, kar poiščejo uradniki na mejah. Vsak carinik ali obmejni policist ima čitalec mikročipov. Preden gremo na pot, se vsekakor pozanimajmo, ali za državo, kamor gremo, veljajo kakšne izjeme ali posebne zahteve!
Brez testa protiteles ne moremo v otoške države Veliko Britanijo, Irsko, na Malto, pa tudi na Švedsko in še nekatere evropske države. Tudi Slovenija je med tistimi, ki ne dovoli vstopa ali uvoza psa, ki nima potrdila o testu protiteles, če pripotuje iz Srbije ali Črne Gore.
Foto: osebni arhiv Tone Hočevar
Ponekod imajo sezname »nevarnih« pasem!
Nekatere države so določene pasme, ker so se jim zdele nevarne, prepovedale Presenečeni boste, kajti sezname, ki prepovedujejo nekatere pasme, ima tudi nekaj kinološko zelo razvitih držav, denimo Danska, Velika Britanija Nemčija, Francija in Španija. Ne nazadnje – tudi Hrvaška ima tak seznam, le da tam niso tako zelo striktni, ko imajo opraviti s tujci in njihovimi potencialno nevarnimi psi. Seznami prepovedanih se včasih tudi spreminjajo. Če nameravate potovati v katero od držav, ki omejujejo gibanje določenih pasem, se velja pred odhodom pozanimati, ali stari seznam še velja in ali ga niso morda razširili na še katero pasmo.
