Doroteja Zupanič prihaja iz majhne vasi v okolici Ptuja. Stara je 25 let, njena največja ljubezen pa je delo s psi. Večino prostega časa porabi za šolanje, treninge, preizkušnje namenjene svojim psom, je pa tudi mamica leto in pol stari hčerki. Poleg ‘K-9 Iskanje pogrešanih Slovenija’ tudi ona, pod imenom D Pettrailing, ponuja pomoč pri iskanju izgubljenih živali.
Zanimalo nas je kaj več o metodi dela in o uspešnosti iskanja, ona pa si je vzela čas za odgovore …
Od kdaj ste aktivni pri iskanju izgubljenih živali?
Nekaj izgubljenih živali sem iskala že od 10 leta naprej z mojim prvim psom Odijem, ki je bil mešanec z border collijem. Resno z iskanjem pa sem se začela ukvarjati v dobi porodniške, torej dve leti nazaj.
Koliko prošenj za pomoč dobite (na teden)?
Prošnje za pomoč dobivam vsak dan, za pomoč pri iskanju najrazličnejših živali. Največ je psov, mačk, zajcev, goveda, med njim pa se najde tudi kakšna želva.
Koliko živali najdete?
Najdemo nekje 30 % iskanih živali, to pomeni, da jih najdemo takoj na iskanju (psi, ki so pobegnili s povodcem, so bolni, ranjeni in so potrebni takojšne in nujne pomoči), večino ostalih živali pa lociramo dokaj natančno oziroma se pojavijo na mestih, kjer psi pokažejo, da naj bi bile, vendar se zaradi različnih okoliščin skrijejo ali umikajo.
Ste uspešni tudi pri iskanju mačk?
Ja, mačke so specifična vrsta za iskanje, saj se lahko skrijejo pred psom v krošnjo, v grmovje, tako da na samem iskanju jih najdemo težko, jih pa lociramo zelo natančno.
Iščem z nemškimi kratkodlakimi ptičarji, v njihovih genih je stoja na iskan objekt, tako kot se spomnimo iz risank, naredi stojo z dvignjeno tačko in z gobcem pokaže objekt. Tako, da mačko pes z ugodnim vetrom nakaže vsaj na 5 metrov.
Foto: D Pettrailing
Veliko ljudi pozna K-9, kako se razlikujete?
K9 ali K-9 je zelo poznan izraz za pse na dolžnosti, zato nam je tudi ta izraz tako blizu. Povsod v svetu gre za posebno enoto šolanih policijskih oziroma vojaških psov, katerih naloga je iskanje pogrešanih oseb, droge, eksploziva, reševanje iz ruševin itd. in ta enota se imenuje K9.
Med nami in K9 iskanje pogrešanih-Slovenija pa dejansko ni posebnih razlik, saj si vsi prizadevamo, da čimprej najdemo ljubljenčka oziroma ga pomagamo poiskati po naših najboljših močeh. So pa gotovo razlike v načinu šolanja, izobraževanja, tehnikami iskanja in pristopu k iskanju, težko pa rečem kaj drugega, saj jih osebno ne poznam in ne sodelujem z njimi.
Koliko psov dela pri vas – katere pasme, starosti, imena imajo?
Z mano trenutno delajo trije psi, vsi trije nemški kratkodlaki ptičarji. Mama Missy ( 6 let ) in oba njena mladiča Alf Polterski ( 3 leta ) in najmlajši na uvajanju in začetku iskalne poti Bob Polterski ( 1 leto ). Treniram in pripravljam pa še mešanko Lexi ( 5 let ) in Ajdo (7 let ) nemško kratkodlako ptičarko.
Kako in kje ste jih šolali?
Kot sem že prej omenila so moja strast psi, že od malega sem vedno iskala neke nove izzive za njih in največji izziv, ki je vedno drugačen in nikoli ne moreš predvideti poteka je ravno iskanje. Zato mi je bilo to zanimivo in sem začela psu najprej skrivati predmete, nato pa sem prosila še prijateljice da se skrijejo, pes pa jih je moral izslediti (mantrailing). Sedaj, ko sem se nekako specializirala v iskanje pogrešanih živali (pettrailig) pa mi veliko pomagajo družina in prijatelji, ki vodijo druge pse in druge hišne ljubljenčke po raznih poteh in mi tako polagajo sled za trening. Ker sem samouk iskanja, sem na začetku naredila veliko napak, vendar iz njih odnesla ogromno neprecenljivih izkušenj v zvezi z šolanjem in iskanjem.
V tem času sem našla način, kako psa pripraviti, da išče točno določeno stvar, ozirom na to da ignorira druge moteče faktorje. Do tega sem prišla s trdim delom, potrpežljivostjo in veliko vaje, kar pa se mi obrestuje pri iskanju sedaj. Najpomembnejše pa je, da si s psom povezan, da mu zaupaš, verjameš in poznaš njegove geste v potankosti, ker le to je ključ do uspešno zaključene iskalne akcije.
