Ko otrok pokaže zanimanje, da bi sam poskrbel za sprehode s psom, je to znak njegove odgovornosti in ljubezni do psa ali zgolj želja po večji samostojnosti?
Preden to dovolimo, je pomembno, da otrok doseže določene mejnike v razvoju in znanju, da bo sprehod varen – tako za otroka kot za psa.
Samostojni sprehodi s psom so za otroka velik korak k večji odgovornosti in samostojnosti. Starši lahko ta proces podprejo z izobraževanjem in postopnim privajanjem otroka na situacije, ki jih bo srečal na sprehodih. Z ustreznim znanjem in veščinami lahko otrok poskrbi, da bodo sprehodi s psom prijetni in varni za oba.
1. Osnovno poznavanje pasjega vedenja
Otrok mora znati prepoznati osnovne znake pasjega razpoloženja: kdaj je pes sproščen in kdaj je pod stresom ali prestrašen. Razumevanje pasjih signalov (na primer renčanje, spuščena ušesa, mahanje z repom) pomaga otroku preprečiti morebitne nevarne situacije.
2. Osnovna poslušnost psa
Preden gre otrok sam na sprehod, mora pes obvladati osnovne ukaze, kot so »pridi«, »sedi«, »počakaj« in »ne«. Če pes teh ukazov ne pozna, je lahko sprehod tvegana izkušnja. Večkrat v bližino doma preverimo, ali pes uboga tudi otroka ali posluša le naše ukaze. Pomembno je, da je otrok sposoben psa umiriti in nadzorovati, če pride do srečanja z drugimi ljudmi ali živalmi.
3. Obvladovanje povodca
Otroci se morajo naučiti pravilno držati povodec in psa nadzorovati med hojo. Priporočljivo je, da otrok razume, kako ohranjati primerno razdaljo od drugih sprehajalcev in vozil. Prav tako naj se zaveda, da ne vleče psa.
4. Varne poti
Preden otrok sam odide na sprehod, mora poznati varne poti v soseski in morebitne nevarnosti, kot so promet, tuje živali ali nevarne površine. Prav tako naj otrok pozna kraje, kamor ne sme iti, kot so območja z velikim prometom ali neurejene poti.
5. Znanje o pravilnem ravnanju v primeru težav
Otrok mora vedeti, kako ravnati v nepredvidenih situacijah, na primer če pes pobegne, se poškoduje ali pride v stik z drugimi živalmi. Naučiti ga je treba, da v takšnih situacijah ostane miren in takoj obvesti odraslo osebo. Priporočljivo je, da ima otrok pri sebi tudi kontaktne podatke staršev.
6. Primerna starost in zrelost
Starost in zrelost otroka sta ključna dejavnika pri določanju, kdaj je pripravljen za samostojne sprehode. Vsak otrok se razvija drugače, vendar običajno okoli 10. leta začnejo kazati dovolj odgovornosti za takšno nalogo. Pomembno je, da starši ocenijo otrokovo pripravljenost in prilagodijo sprehode glede na njegove zmožnosti.