Zavetišče bi naj bilo varno zavetje za zapuščene, bolne, zlorabljene pse in mačke. Bi naj bilo… Vendar so v Sloveniji nekatera zavetišča, ironično. še posebej tista, ki se ponašajo z dolgoletnim delovanjem, pravzaprav taborišča.
Ampak temu nihče ne posveča posebne pozornosti. Pravzaprav se pozornost vsake toliko časa le pojavi, vendar je usmerjena na posamezne primere, kot je v tem trenutku seniorček Lord.
Na sestankih UVHVVR se govori o preventivnih ukrepih za zmanjševanje števila zapuščenih živali, o stroških in o smernicah za evtanazijo. Niti enkrat še nismo slišali besede kot je KVALITETA dela v povezavi z besedo zavetišče. In slednja je v nekaterih naših zavetiščih močno vprašljiva!
Tako pa se je na zapise glede psa Lorda odzvala UVHVVR (Tožbe?)
Kaj vse smo videli v nekaterih zavetiščih?
Preko desetletja obiskovanja slovenskih zavetišč in aktivnega prostovoljstva smo tam videli in slišali marsikaj. V nekaterih, ne vseh.
Videli smo hudo prestrašene t.i. “agresivne pse”, ki so se morali nenehno “podrejati”. Bili so pošpricani z ‘wapom’, da so se umikali v notranjost boksa. Bili so zaprti 24 ur na dan po več mesecev, brez kakršnegakoli izpusta, dokler niso bili na koncu uspavani. Ponavadi je to obdobje trajalo 3-4 mesece. Potem pa se je že začela vojna s časom, saj so bile občinske pogodbe zavezujoče za sprejem novih živali.
Najhuje je bilo med prazniki, takrat so živali videle oskrbnika le za 5 min na dan do naslednjega dne. Pa saj se tudi med delovnimi dni ni nihče ukvarjal s socializacijo, pridobivanjem zaupanja, čistoča je zanje popolnoma nerazumljiv pojem. Da o osnovni negi s česanjem dlake in po potrebi kopanjem psov, ne govorimo.
Pozimi ležijo na mokrih odejah, poleti so tudi po ves dan brez vode, ker si jo kakopak polijejo. Pa so “si sami krivi”. Odmerjena jim je natančno 1 merica hrane na dan. V sosednji sobi pa se zlagajo donirane konzerve, ki se jih nikoli ne uporabi, saj zahtevajo več čiščenja, pomivanja posod in nenazadnje več kakcev. Tega pa si nihče (razen psov in mačk) ne želi.
Mačke kastrirajo oskrbniki brez kakršnegakoli veterinarskega poklica. Živolovke s prestrašenimi prostoživečimi mački se puščajo na tleh, nepokrite, po več kot 24 ur, da v lastnem urinu in blatu čakajo na s/k. Tisti, ki so sprejeti so zaprti v kletkah ali sobah brez dnevne svetlobe. Brez, da bi se kdo z njimi ukvarjal, igral… Nikoli ne bomo pozabili prizora 6 prestrašenih črnih mladičkov, ki so pihali na vodjo zavetišča. Odgovor na to dejanje je bil, citiramo: “Če boš pihal, boš šel ajo, ajo.”. In ob naslednjem obisku jih res ni več bilo…
O videnem, slišanem in o vseh izkušnjah ter neprecenljivih spoznanjih, da smo lahko drugačno zavetišče, bi lahko napisali knjigo. In smo drugačno, nismo popolni, smo pa drugačni.
Prenova zakonodaje
Še pred poletjem, je potrebno v Zakon o zaščiti hišnih živali in v Pravilnik o pogojih za delovanje zavetišč zapisati nove besede. To narekuje evropska direktiva, glavni razlog so sredstva, ki so bila do sedaj porabljena za dolgotrajno oskrbo.
Te nove besede, pa bi naj dodano zaščitile živali. Pa jih bodo res?
Naš odgovor je … NE! V resnici, jih ne bodo. Vsaj dokler imamo v zavetišču iste ljudi, ki vsakodnevno spreminjajo ta pojem v taborišče, živali tam noben zakon ali pravilnik ne more zaščiti. Oklepajo se na dolgoletno delovanje, na tradicijo. Nezavedajoč se osnovnih pojmov, kaj pomeni dobrobit, zaščita in varovanje živali, ki so jih ljudje že tako ali tako pustili na cedilu.
Prispevka za pse ne bo, bodo pa sprejete smernice za evtanazijo neozdravljivo, hudo bolnih psov in mačk, ter tistih z nepopravljivimi vedenjskimi motnjami.
Taboriščem daje država orodje za zniževanje stroškov. Največji davek pri tem pa bodo plačali ravno tisti najbolj ranljivi psi in mačke.
Lord je imel oboje, bil je poškodovan in imel je motnje v vedenju. Pa je slednje res dovolj tehten razlog, da psu, ki je dobro desetletje živel v pomanjkanju, na koncu odvzameš še tisto, kar bi naj bilo vredno največ – dostojno življenje?
To glede uspavanja psa Lorda (in ostalih očitkov) odgovarjajo v Zavetišču Meli Trebnje
Zato, ker je zaradi bolečine v zanj neznanih okoliščinah zarenčal in ni jedel hrane?
V manj kot 24 urah ga sistem pospravi v skrinjo. Zato, ker je to najlažja pot zanje. Zato, ker posvojiteljev tako ali tako ni dovolj. Zato, ker so boksi rezervirani za novo sprejete pse.
Seniorček Lord ni bil gospodar svojega življenja. Bil je ujetnik, poraženec v sistemu, ki dovoljuje vse. V sistemu, ki dovoljuje, da se ga krši, kršitelji dobijo podporo, poraženci pa doživljenjsko obsodbo – smrt.
Zavetišča v naši državi potrebujejo ljudi, ki bodo imeli ustrezno znanje, katerega bodo nenehno nadgrajevali. Zavetišče potrebuje ljudi, ki imajo tolikšno mero empatije, da so sposobni žival zaščitit, ne dokončno uničiti. Ne potrebujemo gospodarjev, temveč ljudi.
In slednje lahko najdemo tudi med posamezniki v društvih, ki imajo nadvse očitujoč pogled na sredstva za dolgotrajno oskrbo živali v zavetiščih. Če bi več društev, ki že tako ali tako nameščajo živali vendarle registriralo dejavnost zavetišča, bi lahko končno zaprli taborišča.
Edina rešitev, ki lahko uniči njihovo delovanje ni javni linč ali inšpekcija, temveč konkurenca!
