“Kaj je pravi namen zavetišč? (oz bi naj bil) Vsi razumemo, da se kdaj pripetijo okoliščine, ki so neobhodne in lahko doletijo vsakega med nami. Smrt, težka trajna bolezen, prometna nesreča z daljšim okrevanjem, požar. Vsi tudi razumemo, da nekateri nimajo možnosti v teh primerih dalje skrbeti ali odgovorno oddat svojih živali. Zdi se smiselno, da imamo neke skupnostne ustanove, kamor te živali nastanimo za čas, dokler ne najdejo novega doma. Recimo zavetišča,” začnejo svoj zapis v Zavetišču Horjul.
Objavljamo njihovo celotno sporočilo …
Vsi tudi razumemo, da so povsem predvidljive situacije, ki se jim lahko ognemo, če smo le dovolj previdni, razumni, odgovorni. Vsakodnevni pobegi psa skozi slabo zaprta vrata dvorišča. Kotitev mačke dvakrat letno. Neinformirana posvojitev po hipnem čustvenem navdihu, ki rezultira v zgrizenih notranjih podbojih in kavču, skreganih sosedih ter z ultimatom v družini.
Posvojitev živali na svoje ime in kot edini skrbniki v starejših letih, ko nas po statistiki sodeč ”Matilda” lahko obišče zelo kmalu oz gremo lahko v dom in nismo več zmožni samostojno skrbeti za žival (sprehodi, vožnja do veterinarja itd).
Posvojitev na podlagi slike, čustvenega oglasa (če nekdo ne posvoji, se bo zgodilo nekaj groznega) in z nepopolnim informiranjem o potrebah živali. Posledično životarjenje živali (bolečine, življenje na verigi), ki je ne zmoremo finančno (potrebne veterinarske podpore ne moremo plačati) ali fizično (nas preveč vleče na sprehodih) ustrezno oskrbovati.
Posvojitev mačke kljub temu, da nimamo povsem urejenih bivalnih okoliščin in postane to ob selitvi problem. Žival, ki jo posvojimo v času študija, nato ob začetku dela pa ”vsilimo” staršem, ki zanjo ne morejo/želijo ustrezno skrbeti. Te zgodbe mi poslušamo in beremo VSAK dan.
Recimo, če se določenemu odstotku ljudi ”pripetijo” take situacije, da so zavetišča res dober način, da to rešujemo. Vendar le pod pogojem, da je to vzdržno.
Da je tak odstotek ljudi dovolj majhen. Da so na drugi strani ljudje pripravljeni posvajati zavetiške živali iz opisanih okoliščin. Da so te posvojitve dovolj premišljene, da se krog ne ponovi še enkrat.
Tu govorimo do zdaj le o situacijah, kjer ni posegla vmes policija ali veterinarska inšpekcija. Seveda se vsi strinjamo, da so zavetišča namenjena tudi živalim, ki prihajajo iz tako težkih okoliščin, da je bil potreben odvzem?
Zadnje mesece opažamo, da so zavetišča čedalje bolj napolnjena, da jih je premalo. Zavetišča odpovedujejo sodelovanja občinam, ker nimajo dovolj prostora, da bi nastanila živali. Tudi mi smo bili primorani to storiti.
Kaj je rešitev na nivoju države?
Več zavetišč.
Manj smrti, bolezni, požarov in težkih bolezni.
Več premišljenosti in odgovornosti s strani kupcev in posvojiteljev živali.
Več preprečevanja kotitev nezaželenih.
Več posvojitev iz slovenskih zavetišč.
Katera rešitev je najlažja?
In najbolj realna?
Situacija je, kakršna je in ni nastala čez noč. Mi (zavetišča) je nismo povzročili. Jo rešujemo, kolikor je možno. Bomo pa kot družba morali pogledati v ogledalo.
In si priznati, da vsi srčkamo, ko ena odvzeta “ketnarka” Kuba naredi na videu prve pogumne korake, posvojil je pa najverjetneje ne bo nihče. Njeno 20-minutno odpenjanje z verige si je ogledalo do danes več kot 100.000 ljudi, torej ni ravno spregledana v množici drugih psov. In takih je samo pri nas kar nekaj. Ki jih nikoli nihče ne bo želel. Morali si bomo priznati, da so zavetišča odlagališča za take, ki jih imamo vsi ”radi”, a ne dovolj, da bi jih kdo zares sprejel za svoje. In najti kot družba rešitev za vse lastniške, ki tako ali drugače zalivajo in poplavljajo zavetišča.
Mi smo del rešitve, kaj pa vi?
