Vsi se strinjamo, da življenje psov na verigi ni pravo življenje. Pes, ki je dolgotrajno omejen na nekaj kvadratnih metrov dvorišča, nima od svojega življenja popolnoma nič.
Za iskanje rešitve problema, se moramo najprej vprašati, kaj je razlog za nastanek le-tega. Psi na verigi najpogosteje pristanejo zato, ker ob neustrezni vzgoji pričnejo izražati čimveč nezaželenih vedenj (skakanje po ljudeh, uhajanje, zaganjanje v druge pse itd.) Veliko je tudi takšnih, ki živijo tik ob cesti in je veriga namenjena zagotavljanju njihovi varnosti.
Vsem tem psom je skupno le eno – dejstvo, da nimajo lepega življenja in dejstvo, da jim njihovi skrbniki niso bili pripravljeni nameniti dovolj časa za ustrezno socializacijo in vzgojo.
Največja težava je torej v neprimernih skrbnikih, ki nimajo volje, časa ali znanja za zagotavljanje optimalnih pogojev bivanja za njihovega psa. Zgolj s prepovedjo verig, brez izobraževanja skrbnikov, psi ne pridobijo popolnoma nič. V izogib verigam in zadostitvi črke zakona, bodo psi pristali zaprti v boksih. Njihovo življenje bo torej ostalo identično. Dolgočasen in osamljen vsakdan, brez možnosti zadovoljevanja nagonov.
Tudi, če se z zakonom opredeli obvezno sprehajanja, je potrebno skrbnike naučiti pravilnega rokovanja s psom. Bojimo se, da bo ob prisilnem ukvarjanju s psi, še več uporabe neprimernih in za psa bolečih metod. Dejstvo pa je, da v kolikor bo z zakonom dobro opredeljeno odgovorno skrbništvo in njegove zahteve, bo maskikdo raje trikrat premislil, preden se odloči za psa.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
