Maja in Vili sta v zavetišču pristala zaradi odvzema, ki ga je na podlagi prijave določila veterinarska inšpekcija. Ta odvzem je bil drugačen.
V tem primeru je šlo za sedem psov in prav vsi so imeli sum na mikrosporijo. Čeprav je mikrosporija bolj znana pri mucah, saj so le te zaradi te glivične bolezni, ki se prenaša tudi na ljudi, pogosto evtanazirane, se lahko bolezen pojavi tudi pri psih. Samo zelo odločeni in dobrosrčni inšpektorici se lahko zahvalimo, da niso bili vsi psi takrat evtanazirani.
Ker so v zavetišču predstavljali veliko tveganje za prenos bolezni na druge živali in ker je bilo kristalno jasno, da psov z mikrosporijo ne bo želel nihče posvojiti, smo jih v začasno namestitev prevzeli v Zavod Muri. Dva mladiča je prevzela druga neprofitna organizacija, za kar smo jim bili zelo hvaležni, saj oskrba mikrosporije, sploh pri psih, ni mačji kašelj.
Maja in Vili sta bila dva odrasla psa srednje rasti, polna energije, igrivosti in razposajenosti. Njuni trije mladički pa podobni njima, čeprav hkrati zelo raznoliki. Po več tednih jemanja terapije, kopanja in oskrbe v smislu socializacije, so bili končno pripravljeni na oddajo.
Verjetno nam ni potrebno posebej poudarjati, da za tri mladičke ni bilo veliko težav z iskanjem domov. Prav kmalu je prav vsak izmed njih našel svojega. Maja in Vili pa sta medtem potrpežljivo čakala, da kdo vendarle opazi tudi njiju. Nismo ju želeli ločiti, saj smo bili takrat mnenja, da sta res navezana drug na drugega. Vendar smo kmalu po tem spredvideli, da ju v resnici ravno ta navezanost ovira pri socializaciji in osebni rasti. Zato smo ju poskusili ločiti in bili presenečeni, kako je Maja postajala vedno bolj samozavestna in poslušna, Vili pa je ni prav nič pogrešal. Zato smo se odločili, da ju oddajamo ločeno.
Maja je kmalu našla svojo družino, kjer so ji bili pripravljeni nameniti nekaj več časa za zaupanje. Vili pa je malo kasneje našel svojo sorodno dušo, pri mlajšemu članu družine, ki je bil od nekdaj bolj zadržan. Vili mu s svojim močnim karakterjem pomaga rasti in izoblikovati samozavest, ki mu je prej manjkala.
Čeprav nam je oskrba petih mikrosporičnih psov predstavljala enega izmed naših največjih izzivov, tako organizacijskih, kot seveda finančnih, nam ni bilo nikoli žal, da smo jim dali priložnost za življenje.
Žal je mikrosporija, zaradi možnosti prenosa na druge živali in ljudi še vedno prevečkrat razlog za evtanazijo, sicer zdravih živali. Nenazadnje gre za vrsto glivic, ki s pomočjo ustrezne terapije slej kot prej izgubijo svojo moč. Res ni nobene potrebe, da zaradi glivic izgubi bitko z življenjem, nič kriv pes ali muca.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
