Marsikdo ima napačno, romantično, že skoraj filmsko predstavo o življenju s psom. V mislih vidijo brezskrbno tekanje po naravi s psom ob svoji strani …
… pogosto pa pozabijo, da je treba to harmonijo doseči s trdim delom in s vztrajnostjo.
Psi so najlepša družba človeku, toda treba se je zavedati, da psi niso popolni. Imajo svoje slabe dni, svoje odlike in tiste nam manj zaželene vzorce. Pasji mladiček je kot glina, ki jo lahko oblikujemo in zahteva toliko pozornosti kot človeški dojenček.
Ljudje si pse mnogokrat omislijo iz napačnih razlogov. Tudi zato, ker je dandanes imeti psa »popularno«, ker ga imajo sosedje ali pa preprosto zato, ker se spominjajo svojih otroških dni, ko so pri hiši imeli psa. Časi so se spremenili. Življenje povečini ni več tako preprosto in v umirjenem tempu. Na psih je precejšnji izziv, saj nas ogromno ljudi živi v strjenem urbanem okolju, kar zahteva precejšnjo mero prilagoditve in samodiscipline. Pes v urbanem okolju pač ne more biti podivjan in okolju nevaren. Psi dandanes več ne živijo kot nekoč. Postali so človekovi spremljevalci in sopotniki tudi na dopustu.
Ljudje se preslabo pozanimajo o psu, ki bo prišel v njihov dom, o potrebah, ki jih veleva njegova narava in njegova pasma , zato so mnogokrat razočarani in nepripravljeni delati s psom. Mnogokrat so takšni psi prepuščeni sami sebi in kasneje iščejo nov dom.
Ne bom pozabila primera psičke aljaške malamutke. Otroci so si zelo želeli psa in ker jim je bil aljaški malamut izjemno lep, so se povsem nepripravljeni podali v nakup, seveda se niso pozanimali o pasmi in odgovornem nakupu psa. Prve mesece je kazalo, da imajo psičko zares radi in se z njo trudijo. S psičkinim odraščanjem pa so bili sprehodi vse bolj redki. Nekoč so se pohvalili, kako niso bili z njo na sprehodu že dva tedna. V hišo seveda ni smela, ker bi naj uničevala, tako, da je večino svojih dni samevala in še zdaj sameva na vrhu stopnišča pred vrati hiše svojih skrbnikov. Ta psička je žal ena izmed mnogih psov, ki postanejo »odveč« in svoje bedno življenje zapravijo na vrtu brez stika svojega krdela.
Moški, ki sem ga poznala, si je zaželel sibirskega haskija in kljub mojim opozorilom, da njegov življenjski stil nikakor ni primeren za tako aktivnega psa, si ga je naposled povsem nepripravljen omislil. Zaposlen, kot je je bil, je bil odsoten skoraj ves dan, časa za psa je hudo primanjkovalo. Mladiček je rasel in ker ta mož ni premogel dovolj časa in izkušenj za takega psa, si je pes pač poiskal svojo zaposlitev, da poteši odvečno energijo. Če jim ljudje ne moremo zadovoljiti njihovih potreb po teku in jih pravilno stimulirati, si psi najdejo svojo zabavo in začnejo uničevati. Možakar je bil na koncu že ves obupan, saj mu je pes razčetveril celotno garažo, razkopal vrt, razgrizel ograjo in vsakodnevno uhajal ter klal sosedove zajce in kokoši in preganjal srne po gozdu. Na koncu je psa ustrelil lovec.
Dobro znani so tudi primeri, ko je pes kupljen kot darilo, oseba, kateri je darilo namenjeno, pa dejansko povsem nepripravljena. Mnogokrat so takšnih daril deležni tudi otroci. Za psa se mora strinjati vsa družina in starši morajo otroka usmerjati in mu pomagati pri vzgoji in šolanju psa. Včasih bomo naredili več dobrega, če bomo takšni osebi podarili kakšno knjigo o psih in počakali, da bo dejansko na psa zares pripravljena.
Vsako leto se po slovenskih oglasnikih oddaja nešteto psov, da o zavetiščih sploh ne govorimo. Pes je odgovornost za življenje, na nas pa je, da se o vsemu temu pozanimamo, preden svoje življenje namenimo psu.
Anja Kosi
