Virusi nas nikakor nočejo zapustiti. Še malo, pa bo šel na sprehod po mestu ob večerih lahko samo še tisti, ki ima doma psa …
Ne jemljite me preveč zares, srčno upam, da ne bo nikoli več res, kar sem zapisal. Prav sproščeno pa tudi ne bo, saj je še preveč trmastih nasprotnikov cepljenja, da bi bil tale naš mali narod dovolj precepljen za bolj sproščeno zimo in potem za že tretjo pomlad, ki ji virus spet napoveduje temne oblake. Več o tem si ne upam zapisati, ker jo bom sicer dobil po prstih.
Tako zelo hudo kot pred letom, vsaj upam, ne bo nikoli več, za veliko optimizma pa v teh časih tudi ni prostora. Zdrave pameti nam namreč hitro zmanjka, kadar bi se morali odločati o tem in onem prelomnem. Ob vsaki odločitvi o pomembnih stvareh nam v tejle deželici zmanjka soli, o čemer koli se spremo, preden bi se lahko začeli tehtno pogovarjati …
Ondan sem na Facebooku prenesel članek s spletnih strani revije Moj pes. V njem je bila informacija o dopolnitvi zakona, ki naj zaščiti živali. Tudi predlog, da naj bi bili poslej psi navezani na oprsnice namesto na ovratnice. In zraven je bila še informacija o mnenju veterinarjev, ki jih moti kinološka selekcija pri vzreji psov s potlačenimi gobčki, izbuljenimi očmi, kožnimi gubami.
Zapis na spletni strani, ki ni ničesar hvalil, ne grajal, sploh nič ocenjeval, sem priporočil v branje. Take informacije si velja prebrati, četudi se z njimi ne strinjaš. Pa je zaradi mojega mnenja, da si kužki pravzaprav zaslužijo oprsnice, kar padalo po meni! Eni so pisali javno, drugi so mi svoje mnenje sporočali zasebno.
Kako si upam pomisliti, da je oprsnica boljša od ovratnice, a zdaj bo pa spet nekdo služil s prodajo oprsnic! In kako neki si veterinarji privoščijo mnenje o selekciji, ki škodi psom, ko pa vendar prav taka selekcija prinaša živopisnost pasem in razstavne uspehe. A oprsnice so odrešitev, za pse, ki so navezani na verigah, se pa ne bo nihče potegnil, so me spraševali iskreno zaskrbljeni ljubitelji živali, ki kdaj zaidejo v kraje, kjer na kratko verigo privezani psi še vode in hrane ne dobijo, konji niso pravilno podkovani in krave stojijo v blatu do kolen. Nekatere je motilo, ker je eno stvar za spremenjeni zakon predlagala ta in ta stranka, druge pa, da nekaj drugega predlaga neka druga izmed strank. O veterinarjih je nekoga motilo, ker predlagajo redni letni pregled svojih živali. Samo služili bi radi na naš račun, ti pa jih podpiraš, mi je poočital ta ali oni …
Saj vem, sam sem kriv, kaj se pa vmešavam v stvari, o katerih v tej deželi vsi vse vedo, tako kot o nogometu, ki sicer pri nas šepa in hira, ali pa o cepljenju proti covidu-19, ki nikakor ne steče tako kot v bolj prosvetljenih okoljih …
Upam, da ne bo spet padlo po meni, ker bom rekel, da se mi dobro zdi, ker je covid-19 pri nas pozitivno vplival na položaj zavrženih, zapuščenih psov. Zavetišča so skoraj prazna, zlasti majhni kužki takoj najdejo novega gospodarja. Nismo se vrnili v čase pred covidom kakor Francozi, ki so ob odhodu na počitnice ob cestah letos zavrgli rekordnih 17 tisoč psov. Postali so odveč, ko bi jih bilo treba vzeti s seboj na morje ali najti nekoga, ki bi zanje poskrbel tisti počitniški teden ali dva. Francozi so spet postavili žalostni rekord, hujši so celo od Italijanov, Špancev in Grkov.
In vendar se tudi v takem čisto malo optimističnem trenutku praznih zavetišč prikrade bolj temačna misel. Kaj pa, če se ljudje bojijo samote ob novi vrnitvi virusa in novi epidemiji in samo zato pripeljejo domov žlahtno pasjo dušo, ki zna potolažiti v urah samote. Kaj bodo storili, ko bo virus mimo?
Aja, še pojasnilo! Cepljen sem, dvakrat, iščem možnost za tretje cepljenje. In naši psi imajo oprsnice že dolga desetletja, ne mislim pa, da je narobe, če je komu laže z ovratnico. In k veterinarju gredo naši psi na pregled vsako leto. Vsaj enkrat.
Tone Hočevar
