Nikoli si nisem predstavljala, da bom lastnica psa. Že kot majhen otrok sem se jih namreč zelo bala. Pri hiši pa smo vedno imeli živali.
Dom so nam lepšale muce, pa tudi polhi, tako da sta bili skrb in ljubezen do živali vedno prisotni.
Loto je k nam prišel čisto po naključju, mami ga namreč rezervirala in vztrajala pri tem, da si ga gremo ogledat. Po urah pregovarjanja smo se odpravili v Slovensko Bistrico k vzrediteljici Alenki Prosenak. Po stopnicah v naročju je prišla mala črna kepica in nekako smo čutili, da bo ta kužek res primeren za našo družino.
Mami je na poti domov predlagala ime Loto in tako je tudi ostalo. Čez dva tedna smo ga šli iskat in ga pripeljali domov. Prva dva meseca sta bila iskreno zelo naporna in večkrat sem ga želela zapakirati v škatlo in poslati nazaj. Lulanje in kakanje po stanovanju, kopanje, česanje, pranje zobkov in sprehodi tudi devetkrat na dan so bili nekaj novega, za kar sem potrebovala nekaj časa, da sem se navadila.
A bolj ko je rasel, bolj se je videl njegov karakter in kakšen čudovit kužek je. Zdaj gre z menoj skoraj povsod, vsi v soseski ga obožujejo, tudi babice so ga sprejele v stanovanja, čeprav ne marajo živali v domu.
Tudi na dopust smo ga peljali, kjer je užival v morskem zraku in dogodivščinah, ki se se mu odvijale. Pozimi obožuje sneg in po njem skače kot mala srnica.
Moram reči, da je zelo nezahteven kuža, ki zunaj da 120% energije, doma pa je pravi kavč pudelj, ki spi na hrbtu in pes čuvaj. Zjutraj ponavadi spi do pol desetih, obožuje kozje mleko, sirčke, jabolček, kostanj in smetano ob jutranji kavici v lokalu.
Loto je povsem spremenil moje mišljenje in življenje, je moj mali prijatelj, brez katerega si ne predstavljam več svojih dni.
Tara Gudžulić
