Praznični december, ki mnogim psom, zaradi pokanja petard in ognjemetov, predstavlja stresno obdobje, je vse bližje.
Naučite se prepoznati stisko psa in mu pomagajte, da bo letošnje praznično obdobje zanj prijetnejše in bolj sproščeno.
Petra Gjureč, praktik Tehnike zaupanja in strastna raziskovalka zdravljenja čustvenih ran, je razvila edinstven način dela s psi, kjer je temelj za reševanje izzivov občutek varnosti in zaupen odnos z njimi.
Pred dnevi je vodila brezplačen tečaj “Bojim se pokanja, pomagaj mi, prosim”. Za naš portal pa je pripravila nekaj pomembnih informacij, ki so vam lahko v pomoč, če se vaš pes boji pokanja petard in ognjemeta ali grmenja.
Vzrok, zakaj se pes boji pokanja je lahko en sam, pogosto pa se prepletajo
Genetika/epigenetika
Strah pred “nečim” se lahko prenaša iz generacije v generacijo. Nekatere pasme psov naj bi bile bolj podvržene temu, da se pri njih pojavi fobija pred določenimi zvoki (npr. pastirske pasme).
Travmatična izkušnja
Izkušnja, ko je bil pes izpostavljen poku in je ob tem občutil stisko in nemoč. Takšna travmatična izkušnja na fizičnem nivoju spremeni možgane in se ne bo razrešila, dokler je ne naslovimo na primeren način.
Bolečina
Razlog za večjo občutljivost na poke (in druge zvoke) je lahko tudi bolečina. Če se fobija pred poki pojavi na enkrat, je zelo verjetno, da psa nekaj boli (pogosto so to težave z mišično-skeletnim sistemom).
Težave z ledvicami/mehurjem
Psi, občutljivi na zvoke dokaj pogosto, izbirajo (če jim ponudimo) zelišča/eterična olja, ki podpirajo ledvice in mehur. Ušesa so po Tradicionalni kitajski medicini povezana z ledvicami.
Gluhota na enem ušesu
Pogosta vnetja ušes oz. gluhota na enem ušesu lahko vpliva na pojav fobije pred zvoki.
Psi slišijo več od nas
Psi zaznavajo mnogo višje frekvence, zvoki so zanje intenzivnejši, slišijo vsaj petkrat bolje in do štirikrat dlje od človeka. Lahko so reaktivni na zvoke, ki jih mi sploh ne slišimo.
Prepoznavanje strahu pred poki
Psi lahko svojo stisko izražajo na različne načine in res je pomembno, da to stisko prepoznamo in jih podpremo pri tem, da se bodo počutili čim bolj varno. Pes lahko izraža stisko na naslednje načine:
- postane bolj pozoren;
- gleda zaskrbljeno;
- ušesa ima nazaj, rep je spodvit, glava sklonjena;
- ne vzame hrane;
- trese se;
- ima prestrašen “bel” pogled;
- pospešeno diha in ima povišan srčni utrip;
- skriva se oz. išče priložnost za umik;
- stisne se v kot;
- išče zavetje pri svojem skrbniku;
- cvili, laja (drugače kot običajno);
- se slini;
- hodi v krogih, hodi ali teka sem in tja;
- uničuje stvari;
- bruha, se polula oz. pokaka;
- pade v panično vedenje in popolnoma izgubi stik s svojim skrbnikom;
- panično teče, išče izhod;
- na sprehodu začne panično vleči itd.
Res je pomembno, da ta njihov strah, to stisko, ki jo doživljajo, razumemo in naredimo vse, kar je v naši moči, da jim pomagamo, da se bodo počutili čim bolj varno.
Torej strahu oz. vedenja, ki je posledica strahu, nikoli ne kaznujemo. Ampak iščemo načine, kako psa podpreti, da bo ta strah premagal. Zato začnimo raziskovati in zbirati ideje ter znanja, da bomo svojega psa čim bolje razumeli.
Ideje, kako pomagati psu, ko zunaj pokajo petarde in ognjemeti
Uspeh določene “metode” je odvisen od tega, kako globoko je zakoreninjen strah pri vašem psu in od samega psa.
Umirimo sebe
Ko smo v neki za psa ogrožajoči situaciji sami umirjeni in stabilni, psu na podzavestni ravni sporočamo, da je varno. Medtem ko s svojo anksioznostjo dodajamo gorivo na strah pri psu. Pes se tako lahko preko nas ko-regulira. Če seveda stiska ni prevelika in ga odnese v “njegov svet”.
Zato je tako zelo pomembno, da je naša prioriteta, ko posvojimo psa to, da z njim zgradimo odnos zaupanja. Tako nas bo, v zanj v stresnih okoliščinah začel dojemati kot nekoga, na koga se obrne po mnenje: ali je varno ali ni. Če tega varnega odnosa ni, v stresni situaciji ostane sam.
Preko varnega odnosa imamo moč, da svojega psa s svojo umirjenostjo reguliramo, ko tega ne zmore sam. In na ta način dobiva pomembne izkušnje (izkustveno učenje) preko katerih lahko zdravi svoje strahove.
Varno okolje
Psu omogočimo prost dostop do prostora, kjer se počuti najbolj varno. To je ena od najbolj pomembnih stvari, ki jih lahko naredimo zanj v tej situaciji. Okoliščine pripravimo tako, da bo v ta prostor prihajalo čim manj zunanjih dražljajev, ki ga spravljajo v stisko (zvoki, svetloba, vonjave) – zaprta vrata, spuščene rolete, zastrte zavese, njegov prostorček je obložen z blazinami itd.
Dotik in masaža
Ukvarjanje s preplašenim, obrambno naravnanim ali reaktivnim psom na umirjen, pozitiven, prisoten način ima pomemben in močan učinek na živčni sistem in s tem močan vpliv na odzivanje naših psov v stresnih situacijah. Pomagajo sproščati napetost v telesu, ki spremeni počutje.
Maskiranje hrupa
Zamaskirajmo hrup, ki se ga pes boji, z zato primernimi zvoki. Hrup najbolje zamaskiramo z zvokom, ki vključuje nizke frekvence. Boljšo, kot imamo napravo za predvajanje teh zvokov (nizkih frekvenc), uspešnejše je maskiranje zunanjega zvoka.
Naj pokanje poveže z nečim prijetnim
Po vsakem zvoku (grmenju, počeni petardi …) psu ponudimo njegov najljubši priboljšek. Če pes priboljškov ne vzame, pomeni, da je pod prevelikim stresom. V tem primeru poskusi še dodatno prilagoditi okoliščine. Naj pes pokaže, kje želi biti. Pogosto je to kopalnica. Zvok tuša maskira vsaj del hrupa.
Preusmerjanje pozornosti, ko strah ni preglobok
Naredimo vse, kar je v naši moči, da pes ne pade v stisko – torej, da se ne aktivira njegov stresni odziv. To je zelo pomembno, saj se vsakič, ko se pes na neko situacijo odzove s stresom, to njegovo vedenje in stresni odziv samo še krepi.
Sredstva za umirjanje
Obstaja veliko ponudbe različnih sredstev, ki lahko psa podprejo pri spopadanju s strahovi ali pri premagovanju strahov. Lahko so čudovita podpora, a pomembno je, da se zavedamo, da globlji kot so strahovi, na več nivojih moramo te strahove naslavljati.
Zdravila oz. farmacevtski pripravki
Če je travma globoka in je pes predvsem zaradi okoliščin (nevihtam se težko izognemo) znova in znova retravmatiziran, kar prekinja proces zdravljenja, se je smiselno obrniti tudi na pomoč k izkušenemu “pasjemu psihiatru”, torej veterinarju, ki ima izkušnje s predpisovanjem “psihiatričnih zdravil”. Ta so lahko namreč v najtežjih primerih psu (in nam) v podporo in pomoč, da psihoterapevtski proces steče.
Med prazniki, ko bo spet pokalo
- Pojdimo na sprehod dovolj zgodaj, ko je manjša verjetnost za poke.
- Izogibajmo se večernim sprehodom, saj je takrat verjetnost za pokanje večja.
- Sprehod naj bo krajši in v manj obljudenih krajih (tudi če se moramo na sprehod peljati z avtomobilom).
- Pes naj bo ves čas na povodcu. Preverimo, ali se lahko kakorkoli izmuzne z ovratnice oz. oprsnice. Raje ga pripnimo 3 x preveč kot 1 x premalo. Ko psa zagrabi panika, lahko dobi posebno moč in nam pobegne,
- čeprav se nam je zdelo nemogoče.
- Psa ne silimo na sprehod, če se upira.
- Poskrbimo, da bo pes prijetno utrujen (čim več vohalnih aktivnosti in ne nabiranje kilometrov ter dvigovanje adrenalina).
- Ne vodimo psa na območja, kjer so prisotni glasni zvoki (ognjemeti, koncerti, glasni športni dogodki, nevihta).
Ne pozabimo, preprečevati travme je veliko lažje kot jih zdraviti. Vsem želim čudovit zimski čas in predvsem zavedanje, da je to čas, ko se umirimo in pogledamo vase.
