Pred nami je zadnji večer letošnjega leta. Leta, ki si ga niti v sanjah ni bilo mogoče predstavljati, pa vendar smo ga nekako prebrodili.
Nekateri z več, drugi z manj posledicami. Kako resničen je naslov ene izmed objavljenih kolumn Toneta Hočevarja, kjer je zapisal: »Prav zares mi ni jasno, kako bi se proti virusu borili, če ne bi imeli psov.«
Ko je težko in se življenje zdi nemogoče, je včasih pes edini, ki človeku pokaže luč na koncu predora. Njegova vedrina, energija, pogled, za katerega se zdi, da vse razume – vse to je v tem letu pomenilo še mnogo več kot sicer. Nekaterim je v izogibanju stikov pes edina družba, pasja tačka edini dotik. Zato dragi kužki, hvala vam za vse!
Tudi za marsikaterega psa je to leto drugačno. Kar naenkrat je dom živahen čez cel dan, njegovi najljubši ljudje so nenehno blizu, ni več samotnih dopoldnevov, ki minevajo v čakanju, da vendarle kdo odklene vrata. Pomislimo na to, ko se bo življenje vračalo v stare tirnice in začnimo svojega pasjega prijatelja že prej navajati na novo realnost. Da ne bo preveč trpel …
Kaj zapisati novemu letu na pot? Naj bo bolj prizanesljivo. Naj nam vrne prijateljske stike. Ti so pomembni in potrebni tako nam kot psom. Do tedaj pa vam iz uredništva revije Moj pes želimo veliko zdravja, mirnosti, pozitivne energije.
Špela Šimenc
