Nekateri novomeški psi že dolgo živijo kot potepuški. Pred kratkim so prišli v nacionalne novice. Kaj se že predolgo dogaja na področju psov, ki brez lastnika tavajo po Mestni občini Novo mesto, smo najprej povprašali občino.
»Trenutni izvajalec za opravljanje storitev zavetišča za zapuščene živali na območju Mestne občine Novo mesto je Turk zavetišče za živali d.o.o. Skladno s sklenjenim okvirnim sporazumom so naloge izvajalca, da sprejema prijave o zapuščenih živali, zagotavlja potrebno veterinarsko oskrbo zapuščenih živali, zagotavlja ulov, prevoz, namestitev in oskrbo zapuščenih živali v zavetišču,« pravijo. O zapuščenih živalih je zavetišče lahko obveščeno tudi preko klicev občanov, na klic pa se nato odzovejo in žival poskušajo odloviti. »V primeru uspešnega odlova žival namestijo v zavetišče, kjer za njo poskrbijo skladno z zakonom in podzakonskimi akti, ki opredeljujejo skrb zapuščenih živali. Po ulovu zapuščene živali zavetišče išče lastnike zapuščenih živali oziroma poskrbi za oddajo živali novim lastnikom. Zavetišče Turk zagotavlja tudi označevanje in registracijo zapuščenih živali skladno s predpisi, vodi evidence ulovljenih, sprejetih, oskrbljenih, oddanih in evtanaziranih živali ter izvaja druge naloge določene z zakonom, ki urejajo zaščito živali ter drugimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi s tega področja,« razlagajo zakonski postopek. Sliši se precej enostavno …
Kaj pravi pristojno zavetišče?
»Te pse nekdo vidi, nas pokliče, mi pridemo na lokacijo, psov seveda tam ni več,« opišejo večkrat ponovljeni scenarij v Zavetišču Turk. V letu in pol so jih videli le dvakrat – na velikonočni ponedeljek, ko jih je poklical razburjen občan, in nedolgo nazaj, ko so bili psi opaženi na igrišču. Povedo še, da je psov več, saj je že v teh dveh opažanjih šlo za različne pse. Obakrat so zbežali, videli so jih le od daleč. Ena od fotografij, ki je krožila po spletu, pa je bila posneta s strani lovcev, februarja, le ena pa je »sveža«.
Kot dodajo v zavetišču, je (oz. bo) ta problematika v vseh krajih, kjer so romska naselja, zelo pereča. »V naseljih je toliko psov, da lahko zapolnimo vse kapacitete vseh zavetišč,« pravijo in ocenjujejo, da gre za prek 100 psov.
Razočarani so tudi na terenu: »Občani kličejo policijo, medije, nas, ko jih opazijo, nihče pa ne naredi nič, da bi pomagal. Mi ne moremo biti na vseh koncih hkrati 24 ur na dan. Ti psi se selijo, ko pridemo, jih ni več na istem mestu, ves čas se klatijo. Prejmemo klic 8:35, da so psi v Bršljinu, hitimo tja, čez 10 minut nas kličejo, da so na drugi lokacijo, ko pridemo, so že drugje. Ljudi naprošamo, da jim nastavljajo hrano na istih lokacijah, da dobimo vzorec, kdaj in kje so, a do zdaj ni še nihče pomagal razen ene družine, kjer so nastavljene živolovke in oni sami spremljajo, če jih bodo videli.«
Občani se v želji pomoči zapuščenim živalim obračajo tudi na občino, v tem primeru, kot povedo na MONM, obvestilo občanov posredujejo zavetišču in jih pozovejo k ukrepanju.
Ob tem se v Zavetišču Turk sprašujejo, če bodo divji psi, ki niso lačni in zapuščeni, sploh šli v »past«. Problem, ki ga izpostavljajo, je, da bo psov čedalje več, pričakuje pa se, da bo vse skupaj rešilo zavetišče. »Gre za pse, ki se jih težko odda. Prijaznih in majhnih psov je v zavetiščih že tako malo, psi iz romskih naselij pa so tudi vedenjsko drugačni – uničujejo stvari, so težko obvladljivi, na pol divji. To je jama brez dna, v romskih naseljih je pes igrača, ki jo dobi otrok. Ko se igrače naveliča, pes pristane prepuščen sam sebi, kjer je ostanke, kosti, iztrebke… Če nas pokličejo, da je v naselju pes, ki ni njihov, ga oskrbimo in mu iščemo dom, sicer pa gremo v naselja le, če tako odredi občina ali nas povabi inšpekcija – ne pa, da kar slepo odvzemamo pse,« razlagajo situacijo, s katero se soočajo že dolgo. V zadnjem letu so denimo na ulicah našli dve bolni, shirani psički, za kateri so prek čipa izsledili lastnike, oboji so bili iz drugih krajev po Sloveniji in oboji so povedali, da so svojo psičko oddali – neznanim ljudem. »V primeru psičke pasme aljaški malamut smo vse stroške pokrili sami, njeni prvi lastniki niso želeli imeti nič s tem,« povedo še nekaj več o tem, kako tudi lahko pride do potepuških psov.
Kaj pravi DZZŽNM?
Na Mestni občini Novo mesto sofinancirajo tudi delovanje Društva za zaščito živali Novo mesto, ki seznanja javnost s področjem zaščite živali (obveščanje o pravilni skrbi in oskrbi), pozitivno spreminja odnos do živali in spodbuja k odgovornemu lastništvu žival. »Društvo poskrbi za veterinarsko oskrbo, sterilizacijo in kastracijo prostoživečih mačk, redno pa sodelujejo z zavetišči in drugimi društvi ter iščejo nove lastnike zapuščenim živalim. Na novomeški občini finančno (z boni) podpiramo tudi sterilizacije in kastracije lastniških mačk, v sodelovanju z lokalnimi veterinarskimi ambulantami pa tako prispevamo k skrbnemu nadzoru števila mačjih mladičev, ki bi neuspešno iskali ljubeč in varen dom,« še povedo splošne smernice skrbi za živali v občini, kaj bolj konkretni pa v svojem odgovoru niso.
O potepuških psih v Podbrezniku so bili s strani nekaterih občanov obveščeni tudi na Društvu za zaščito živali Novo mesto. Tudi na Društvu povedo, da so bili v tem okolišu potepuški psi opaženi že več kot eno leto nazaj, najverjetneje ti isti psi, o katerih je govora zdaj: »Na splošno pa problem zapuščenih, zavrženih in nikogaršnjih živali v Sloveniji obstaja že, odkar obstaja Slovenija. Prav je, da smo začeli o tem govoriti, ne rabimo pa se čuditi, kot da je to nekaj novega.«
Poudarjajo, da je treba problem čim prej rešiti in da je prav, da je lokalna skupnost opazila, da le-ta sploh obstaja. »Je pa zanimivo dejstvo (in to pri svojem delu opažamo vsakodnevno, ne samo pri tem dotičnem primeru), da se ljudje problemov radi začnemo zavedati šele, ko se dotaknejo nas samih. Marsikdo dostikrat ne pomisli, da kakšna potepuška žival potrebuje pomoč, dokler to ne ogroža njegove varnosti. Trdno verjamemo, da je treba problem psov v Bršljinu čim prej razrešiti, preden zadeva eskalira, torej preden se število psov še poveča ali preden se zgodi kakšna nesreča. Vseeno pa menimo, da nam v skrbi za lastno varnost ni treba pretiravati. Kot že rečeno, psi se niso pojavili tam šele pred enim mesecem, pa vendar večji del tamkajšnjega prebivalstva za to sploh ni vedel, dokler se zgodba ni pojavila v medijih, marsikdo pravi, da jih sploh še nikoli ni videl. Psi so sicer videti lepi, niso shujšani, ne kažejo nekih znakov bolezni, zato najverjetneje ne predstavljajo nevarnosti za ljudi v smislu prenosa kakšnih bolezni,« pojasnijo.
Kdo je kriv?
Nobena skrivnost ni, da večina teh psov prihaja iz bližnjega romskega naselja. »Ni pa izključeno, da se jim kdaj ne pridruži tudi kakšen lastniški pes, ki ga spustijo ali uide iz kakšne verige, ali pa ga preprosto ljudje vidijo od daleč in avtomatsko mislijo, da gre za kakšnega od njih. V društvu se radi ponavljamo, da je problem potrebno rešiti tam, kjer nastaja in problematika romskih živali ni nobena izjema. Po naših informacijah se večji odlov psov v romskem naselju v Novem mestu ni zgodil že nekaj let. Pobuda za tovrstno akcijo mora priti s strani Mestne občine, saj le-ta tudi pokrije (del) stroške. Morda je problem tudi v tem, ker se pse vedno znova samo odvzema, namesto da bi se jih kdaj veterinarsko urejene (sterilizirane, kastrirane, označene) vrnilo nazaj,« povedo v DZZŽNM. Mnenja so, da imamo tukaj kot družba še ogromno dela, s spodbujanjem odgovornega lastništva živali – tako pri Romih kot pri ostalem prebivalstvu.
Ob tem poudarjajo še, da je skrb za zapuščene živali po zakonu naloga občin, ki imajo zadevo urejeno tako, da sklenejo koncesijsko pogodbo z zavetiščem, saj občine same običajno niso lastnice zavetišč. »V Novem mestu pristojno zavetišče je seveda bilo obveščeno o teh psih in večkrat so bili na terenu zaradi tega, žal zaman. Sodelovali so mestni redarji in policija, tudi neuspešno. Obveščena je veterinarska inšpekcija, tako kot tudi občina. Lagali bi, če bi rekli, da se nihče ne trudi rešiti situacije, žal pa se vsi vpleteni vrtijo v krogu brez izhoda. Psi so zelo plašni, redko kdo jih je imel možnost dejansko srečati od blizu. Nemogoče jim je priti blizu, saj bežijo, težko jih je locirati, ker se cel čas premikajo. Če bi to bile mačke, bi se jih lovilko na živolovke (pasti, v katere nastavimo hrano in se zaprejo, ko žival pohodi loputo), pri psih pa je težje, saj se bojijo majhnih zaprtih prostorov,« pojasnjujejo težave, ki jih navaja tudi zavetišče Turk.
Kako torej uloviti pse?
Kdor koli bo želel te pse uloviti, bo moral po besedah društva najprej omejiti njihov prostor. Trenutno se gibljejo od Prečne, Češče vasi, Podbreznika, čez Lastovče v Bršljin, govorimo o več kilometrov velikem območju. Najprej je treba zožiti radij, v katerem se gibljejo. »Tako kot svetujemo najditeljem prostoživečih mačk, ki bi jih želeli uloviti za sterilizacijo, ampak se ne prikažejo dovolj pogosto – začnite jo nekje hraniti. Prej ali slej se bo začela dlje časa zadrževati tam, kjer bo hrana, malo boste pridobili njeno zaupanje, predvsem pa jo boste imeli “na dosegu roke”, pri mačkah to ponavadi pomeni “na dosegu živolovke”. Ko bo veterinarsko urejena vrnjena v okolje, jo lahko postopoma tudi prenehate hraniti. Psov se sicer v okolje ne vrača; dejansko vprašanje, kaj potem narediti z njimi, ko se jih ulovi, še visi v zraku,« priznavajo.
Pa vendar, v osnovi se trenutno obnašajo kot prostoživeča žival. Tudi društvo se strinja z zavetiščem, da če bodo vsak dan nahranjeni, bodo avtomatsko manj tavali naokrog, ne bodo brskali okrog hiš in razmetavali smetnjakov. »Še bolj pomembno pa je, da se bodo začeli zadrževati v bližini vira hrane, kjer se bo potem lahko aktivno začelo z odlovom. Torej, takrat se bo z odlovom šele začelo. Ne gre ravno računati na to, da se bodo ti psi človeku prostovoljno približali na doseg vrvice oziroma zanke, preveč so plašni, tovrstna socializacija bi trajala absolutno predolgo. Zato bi jih bilo treba dobesedno stisniti v kot, enega po enega seveda, omejiti vsaj iz treh strani. Idealen za to bi bil kakšen ograjen vrt, sadovnjak, še boljše morda kakšen prazen pesjak. Takrat potem zadevo brez dvoma prevzamejo delavci zavetišča,« predlagajo rešitev.
Rešitev skupaj z ljudmi
Kot kaže, torej nobena pristojna služba ne bo razrešila te težave, dokler se ne bo vključila lokalna skupnost. »Da upoštevamo tudi želje, skrbi in strahove ljudi, predlagamo, da se hrano začne nastavljati nekje stran od naselja, na robu gozda. Ker na taki lokaciji najbrž ne bo moč najti ograjenega vrta in praznega pesjaka, bi bilo smotrno postaviti kar začasno ogrado, ki mora biti dovolj močna in visoka in z možnostjo, da se jo zapre. Hrano je pripravljeno priskrbeti in dostaviti naše društvo, kolikor in dokler bo potrebno, pomagamo lahko tudi pri postavitvi ograde. Zaradi odročnosti lokacije in (poleg rednih služb) vsakodnevnih obveznosti, povezanih z društvom in ostalih pomoči potrebnih živali, pa ni možno, da bi se kdo od nas vsakodnevno vozil tja in hranil pse. Za to nalogo je primeren eden od “lokalcev”, nekdo, ki živi v bližini in je pripravljen zapraviti nekaj minut do pol ure dnevno, da odpelje oziroma odnese nekaj hrane (ki jo priskrbimo mi) na dogovorjeno mesto,« nanizajo nekaj konkretnih idej na društvu in sprašujejo ljudi, če premoremo toliko sodelovanja za dobro skupnosti in živali?
Evtanazija?
Kot ugotavljajo v Zavetišču Turk, je zadeva že ušla iz kontrole in predstavlja zelo velik družbeni problem. Eno zavetišče ga, kot pravijo, samo ne more rešiti – lahko pomaga, nima pa tudi ne moči odločanja ne pravice pritiska na ljudi. »Upam, da v te pse nihče ne bo drezal, da ne bodo res koga ugriznili,« še dodajo, saj imajo trenutno 6 takih, ki jih je v romskem naselju odvzela inšpekcija, v zavetišču, le s tremi lahko rokujejo, eden bo za oddajo, dva lahko primem samo jaz, trije so še vedno zelo hudi in stik z roko ni mogoč. Ob tem se dotaknejo še občutljive tematike: odločbe o evtanaziji: »Inšpekcija bo žal morala odrediti tudi evtanazijo zaradi agresivnosti psa. Po zakonu so namreč psi, ki so zdravi in mladi, neprimerni za evtanazijo, a ti psi ostanejo v zavetišču, nihče jih ne posvoji. Kaj bo, ko se bo kapaciteta zapolnila? Novo mesto, Trebnje, Brežice – vsi bomo imeli polna zavetišča.«
Prepoved evtanazije zdravih psov v zavetiščih je bila velika zmaga, ki smo se je vsi veselili. »Hkrati pa smo že pred sprejetjem zakona opozarjali (mi pa tudi marsikatero drugo društvo), kaj bo to potegnilo za sabo in se spraševali, če je životarjenje v boksu zavetišča, kjer zaposleni komaj zmorejo oz. uspejo oskrbeti vse, res boljša alternativa,« komentirajo v društvu. Zavetišč je premalo oz. so le-ta premajhna, pokrivajo prevelika območja, kar se še posebej kaže v spomladanskih valovih mačjih mladičev. »Občine izbirajo koncesionarje na podlagi tega, kdo je cenovno bolj ugoden, ne kdo bolj kvalitetno opravlja svoje storitve. Torej pridemo do istega zaključka, potrebne so sistemske spremembe in poostreno kaznovanje kršiteljev, ki ne poskrbijo za svoje živali,« še dodajo.
Skupno delovanje vseh
Trenutno je Zavetišče Turk v pogovorih z županom in inšpekcijo, skupaj naj bi z malimi koraki začeli strateško reševati situacijo.
V Društvu za zaščito živali Novo mesto zaključijo, da se je vprašanje, kdo je kriv in odgovoren, že zdavnaj izgubilo: »Država je vso odgovornost zvrnila na lokalne skupnosti, občani se jezijo na občine, občine za vse krivijo svoje koncesionarje, torej zavetišča. Za leglo mačjih mladičev, ki mi “serjejo” po vrtu, je kriv moj sosed, ne pa jaz, ki ga nisem pravočasno pozval k sterilizaciji ali konec koncev obvestil inšpekcije. Dokler bo vsak na vsakem koraku prelagal odgovornost na nekoga drugega, ne bo večjih pozitivnih sprememb. Skupaj moramo začeti aktivno reševati problematiko, preden bo zares ušla izpod nadzora. Tukaj bi morala vodilno vlogo prevzeti država, sploh specifično pri romskih živalih, kjer je težje osveščati “od ust do ust”. Seveda ob pomoči ljudi in organizacij, ki imajo na tem področju dolgoletne izkušnje. Sama zavetišča lahko opravljajo odlove v romskih naseljih, da preprečijo bezljanje psov okrog, ne morejo pa delavci zavetišča osveščati Romov o odgovornem skrbništvu, tega se je treba lotiti bolj sistematično.«
