V Sloveniji imamo zavetišča, kjer je za živali dobro poskrbljeno. Tam sodelujejo s prostovoljci in društvi, kjer se trudijo, da bi živalim čim prej našli kakovosten dom in jim v času, ko so pri njih, nudili več kot zgolj minimalne standarde, ki jih določa zakonodaja.
A v društvih za zaščito živali opozarjajo, da marsikatero zavetišče v skrbi za živali išče predvsem dobiček, kar se ne bi smelo dogajati.
Dobiček: da ali ne?
»Zavetišča za zapuščene živali nikakor ne bi smela ustvarjati dobička, pa vendar je v veliko primerih prav denar tisti, ki vodi posel,« je jasna Nevenka Lukić Rojšek iz Društva za dobrobit živali AniMa. Prepričana je, da za zapuščene živali ne more skrbeti vsak in da bi morali zaposleni v zavetiščih delati v skladu z etiko, moralo, vrednotami in sočutjem. »Zavetišča bi morale upravljati neprofitne organizacije, in sicer po enotnem ceniku. Ker smo kot družba odgovorni za zapuščene živali, bi se morali stroški zavetišč financirati iz državnega proračuna. Vendar pa danes zavetišča opravljajo profitno gospodarsko dejavnost in nekatera izpolnjujejo samo minimalne standarde, saj kakovostna in živalim res prijazna zavetišča pač ne prinašajo dobička,« opozarja Nevenka Lukić Rojšek.
Nasprotnega mnenja pa je Katjuša Rajovec iz Zavoda Muri. »Vsi hodimo v službo za plačilo in smo dodatno motivirani za delo, če prejmemo nagrado,« pravi. Prepričana je, da zavetišče ni nič drugega kot podjetje, pa naj bo v rokah zasebnikov ali društev. Se pa tudi njej zdi izjemno pomembno, da ga upravlja oseba z visoko mero empatije, ki je naravnana v dobrobit živali. »Le tako je lahko podjetje uspešno. V nasprotnem primeru lahko sicer dobimo dobičkonosno podjetje, ampak z nezadovoljnim osebjem in direktorjem, kar nedvomno vodi v propad,« meni sogovornica.
V Sloveniji trenutno deluje 15 zavetišč (14. novembra je bilo v njih nameščenih 181 psov, 581 mačk in tri druge hišne živali), lani pa jih je po podatkih Bisnode kar nekaj poslovalo z dobičkom. Toda ali je uspešno poslovanje zavetišč in ustvarjanje dobička res sporno? Ali je dobiček pač nekaj, kar omogoča boljše bivanje živalim in nadaljnji razvoj zavetišča?
Trenutno je v Sloveniji največ zavetišč – devet (od tega dve javni podjetji) – organiziranih kot družba z omejeno odgovornostjo, tri zavetišča so organizirana kot zasebni zavodi, po eno zavetišče pa je organizirano kot javni zavod, samostojni podjetnik in kot društvo za zaščito živali.
»Kritike letijo predvsem na zasebna zavetišča, ki naj bi bajno služila na račun zapuščenih živali. A to ne drži,« pravi Dušan Hajdinjak, vodja zavetišča Meli center. »Vsa zasebna zavetišča so zgrajena z zasebnim kapitalom. Stroški izgradnje zavetišča, ki je v skladu s pravilnikom, znašajo med 300 tisoč in milijonom evrov, poleg prostorov pa je treba zagotoviti še zadostno število strokovno usposobljenih in redno zaposlenih oskrbnikov. Zavetišče mora zagotavljati tudi 24-urno dežurstvo na terenu in imeti vso potrebno opremo za delo, tudi vozilo,« našteje. Pove, da pri njih za stroške goriva na mesec porabijo približno 1.200 evrov, za telefonske storitve 210 evrov … Sicer pa Hajdinjak pojasni, da je bilančni dobiček celotnega podjetja lani znašal 14.000 evrov, v sklopu zavetišča pa imajo registrirane še ostale dejavnosti, na primer trgovino, svetovanja … »Vsa sredstva vrnemo v zavetišče,« zatrdi Hajdinjak.
Tudi v zavetišču Oskar Vitovlje pravijo, da »iz dejavnosti ni dobička«, saj iz prihodkov zgolj pokrijejo stroške. »Cene za oskrbo in veterinarske usluge so pod komercialno ceno oziroma pod priporočljivo ceno veterinarske uprave,« trdijo.
Direktor zavetišča Mala hiša Marjan Ivan Kerčmar pove, da je bilo zavetišče ustanovljeno kot gospodarska družba, in sicer z lastnim kapitalom. Meni, da društva za zaščito živali niso primerna, da bi upravljala zavetišča, saj so njihovi pogledi na zapuščene živali »v veliki večini primerov pretirano idealistični in daleč od pravil stroke«.
Denar pride iz različnih virov
Kako se torej zavetišča pravzaprav financirajo? Kot pravijo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), denar v zavetišča pride iz več virov. Največji del predstavljajo javna sredstva iz občinskih proračunov (sredstva se zagotavljajo za vsako tekoče leto). Če gre za društvo, ki deluje v javnem interesu, se lahko zavetišče financira tudi iz državnega proračuna, pa tudi iz plačila stroškov v zvezi z zapuščenimi živalmi (te nosi lastnik, če je znan, in znašajo po neuradnih podatkih od 300 do 600 evrov, odvisno od zavetišča) in iz drugih virov. Vsa zavetišča pa imajo po Zakonu o zaščiti živali možnost pridobivanja sredstev z raznimi aktivnostmi za zbiranje sponzorskih sredstev in donacij.
»Financiranje zavetišč ureja Zakon o zaščiti živali, ki skrb za zapuščene pse in mačke prepušča občinam, te pa si zakon razlagajo vsaka po svoje. Nekatere občine z izbranim zavetiščem podpišejo pogodbo, druge z enim ali več zavetišči sodelujejo po potrebi (na napotnico), tretje občine spet zavajajo, da zavrženih živali pri njih ni,« pravi Nevenka Lukić Rojšek. Meni, da ima finančne zadeve najbolje urejene ljubljansko zavetišče Gmajnice, ki ga kot javno službo v glavnem financira občina Ljubljana. »V drugih občinah pa so zavetišča veliko bolj odvisna od lastne iznajdljivosti – kako pridobiti pogodbo z občino, kako pridobiti donacije in sredstva na trgu iz drugih dejavnosti,« pove sogovornica in doda, da večina zavetišč v Sloveniji deluje kot gospodarske družbe, ki se prijavljajo na razpise. »Dogovori se sklepajo za določen ali nedoločen čas, pogosto pa delajo brez dogovorov, samo preko naročilnic,« pojasni.
Kot pravijo na MKGP, Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali določa, da mora imeti zavetišče svet zavetišča, ki nadzoruje njegovo delo, določa višino prispevkov, ki jih plačujejo skrbniki v zvezi z zapuščenimi živalmi, in skrbi za promocijo zavetišča ter za pridobivanje sponzorskih sredstev. Svet zavetišča imenuje lokalna skupnost oziroma lokalne skupnosti, katerih območje s svojim delovanjem pokriva zavetišče.
Pravilnik o delovanju zavetišč sicer velja za precej ohlapnega, o tem smo že pisali tukaj.
Andreja Šalamun (celoten članek je bil objavljen v reviji Moj pes, december 2019)
