Pri marsikateri pasmi je med vedenjsko sliko opisano, da imajo njeni predstavniki radi otroke. To je ena najpogostejših neresničnih in nestrokovnih trditev, saj takšnih pasem ni.
Pes si namreč ustvarja odnos do otroka na podlagi izkušenj z njimi in nobena pasma, noben pes nima vgrajenega gena za brezpogojno ljubezen oziroma za dober odnos do otrok.
Če bo otrok do našega psa preveč vsiljiv, ga bo motil med počitkom ali hranjenjem, mu jemal igrače, ga vlekel za uhlje ali rep, ga štirinožec ne bo imel rad.
Pomembno je, ne glede na odnos, ki ga imata otrok in pes, da ju nikoli ne pustimo sama oziroma brez nadzora.
Res je, da v veliki meri otrok in pes postaneta nerazdružljiva, globoko povezana prijatelja. Vemo pa tudi, da je otrok, ki odrašča skupaj s psom v hiši, psihično veliko bolj odprt, razvije celo vrsto pozitivnih čustev, se bolje uči …
Nikakor ne smemo pustiti, da bi otrok kakorkoli trpinčil psa oziroma počel karkoli takega, kar psu ni všeč. Energično pa moramo ukrepati v primeru, če bo pes brez vzroka na otroka renčal. Ko se enkrat začne to dogajati, se stvar ponavadi slabo konča. Lahko tako, da bo pes otroka popadel, in v takšnem primeru bomo morali resno razmišljati o odhodu štirinožca od hiše.
Avtor: Jože Vidic, dr. vet.med., v knjižici Pes, nov družinski član
