Spoznali smo ga v zavetišču, kot vse naše varovance. Ime mu je bilo Medo, čeprav ni bil prav nič podoben medvedku. Dolga leta zanemarjanja so na njegovemu zdaj že starem telesu pustila hude posledice.
Lahko bi rekli, da ga je sistem pustil na cedilu, kar dvakrat. Prvič je bil oddan kot majhna kepica, skrbniku, ki je z njim neustrezno ravnal, zato je bil kmalu odvzet. Nato pa oddan drugemu skrbniku, kjer se je po dobrih desetih letih pokazalo zapostavljanje brez primere. Inšpekcijska služba ga je našla zaprtega v sobi, shiranega, brez dlake na telesu. Med odvzemom se je najprej zagnal v polno posodice hrane, ki je bila namenjena drugemu psu.
Namestili so ga v zavetišče, kjer smo ga kot sprehajalci kmalu imeli možnost spoznati tudi mi. Prav nič ni bil podoben psu, spominjal je na gremlina. Njegov pogled pove tisoč besed, kljub vsemu nam zaupa in mu uspemo namestiti oprsnico v upanju, da ga po dolgem času popeljemo na trato. Zunaj se malenkost sproti, mi pa se ne moremo načuditi česa vse je sposoben človek in njegova brezbrižnost.
Skoraj vse kosti na telesu je bilo moč prešteti, dlake tako rekoč ni bilo, namesto tega je bilo povsod polno majhnih ranic, glivice so razjedale njegovo utrujeno telo že do krvi. Ušesa so prekrita z umazanijo in na hrbtu že iz daljave opazen izrazit izrastek, velikosti breskve. Psihično stanje je primerno stanju telesa. Čeprav je najverjetneje ravno psihično stanje vsa ta leta najbolj trpelo. Medo je bil otožen, njegov pogled na trenutke žalostno in prestrašeno pogleduje naokrog. V tem novem svetu se ne znajde.
Počakali smo, da zavetišče opravi svoje delo, počakali smo, da si vsaj malo opomore, da od vsega hudega zadiha. Nato pa smo ga posvojili in ga namestili v začasno bivanje. Občasno smo v vsem hitrem tempu, ki ga doživljamo ob opravljanju prostovoljnega dela ob njem za trenutek postali in se spraševali, kako to, da mora nekdo tako trpeti, kako to, da ga res tako dolgo ni nihče opazil?
Vmes smo se družili z njim, ga spodbujali k igri, ga zdravili in kopali, mu nudili vse, kar bi mu moralo biti nudeno že od začetka njegovega življenja. Nudili smo mu vse tisto, za kar je bil vsa ta leta prikrajšan. Medo je iz tedna v teden postajal vse bolj podoben psu.
Dnevi so se prevesili v tedne, tedni v mesece in zanj ob vsej poplavi mladičev, kot običajno, ni bilo pravega interesa. Zdelo se je, kot da je prej ostajal neviden toliko let, sedaj pa ostaja vidno neviden. Priznamo, da smo vmes skorajda obupali tudi sami. Ampak dobri ljudje nam vedno znova povrnejo upanje v naše poslanstvo.
Medov čas je po enajstih letih prišel. Prišla je njegova družina, ki je bila kot nalašč zanj. Velik ograjen vrt, tričlanska družinica z veliko časa in volje po zagotavljanju ustrezne oskrbe se je našla tudi zanj. Dolgo časa je čakal na svojo priložnost in jo na koncu vendarle dobil. Dobil je priložnost, da končno postane tudi njegovo življenje tisto pravo pasje življenje, za katerega je vredno živeti.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
