Rad bi bil neskončno velik optimist, uspeva pa mi samo polovično. Ravno prav, da nič ne obupujem nad zlo usodo, vendar tudi ne razglašam zmage nad epidemijami.
Za spoznanje smo zdajle, na zimo, res malo bolj malodušni kot to pomlad. Če prav pomislim, pa smo malo bolj malodušni vsako jesen, ko se bliža zima, saj se dan krajša in je dolgo temno, mi pa hrepenimo po soncu. Tudi ko so bili časi virusov, kug, koz ali že česa hudega in zlega tudi v preteklih, daljnih časih.
Tako bi lahko modroval in mlatil slamo še pol strani na dolgo, če bi to komu kaj koristilo. Pa nikomur ne koristi prav nič. Da se kaj takega kot zdaj nam v teh krajih ni dogajalo že zelo dolgo, če sploh kdaj, je vsem jasno, da bo treba te hudourniške brzice preveslati. Pa še z masko na obrazu! Pri nas doma, kjer smo vsi po vrsti ljubitelji psov, se pravi čisto pravi ‘pesjanarji’, govorimo o nagobčnikih, ne o maskah. Pravih nagobčnikov sicer še svojim psom nismo nikoli privoščili, zdaj pa jih sebi privoščimo, saj vemo, da so maske nujne …
Podobno kot spomladi se namesto tarnanja nad zlo usodo raje ukvarjam s kužki in se pogovarjam z vnukinjami, ki me spremljajo na hrib, kamor hočejo kužki. Nobenemu sprehodu se ne odpovemo, četudi je malo bolj mokro in blatno, mraz nas tudi ne prežene s hriba. Imamo pa seveda neznansko srečo, ker se gozd začne tako rekoč za hišo in je do vrha hriba več kot ura hoda. Pot si lahko naredimo toliko dolgo, kolikor nam ustreza.
Šnavcerjem nadvse podobna mešanka Karmen, ki jo je še kot mladičko s ceste rešila naša prijateljica Irena Prosen, k nam pa je prišla na prvi dan spomladanske epidemije, je že v popolnosti članica našega krdela, h kateremu ob finski laponski psički Pupi in bernki Heri sodiva tudi midva z ženo Bojano. Tudi zanjo so srne že prijateljske domače živali v gozdu, veverice za hišo spremlja brezbrižno, njena vodnica na pohodih v gozdu je vnukinja Pia, na vrtu pa je njena tovarišica za igro vnukinja Julija.
Kljub zgodnji temi – že skoraj sredi popoldneva – in kljub prevečkrat meglenim jutrom, kar ure za pasje sprehode omejuje na krajši čas, je mogoče na pasjem nebu vendarle opaziti tudi svetle prebliske. Ondan se je – denimo – iz daljnih krajev v naše pripeljala neskončno simpatična bernka Brina. Ime, pravzaprav vzdevek, je dobila po svoji bernski predhodnici, ki je dolga leta razveseljevala vso družino, letos na jesen pa se je poslovila. Ker pri nas tisti čas ni bilo legel, so morali naši bernski prijatelji ponjo v tujo deželo. Zaskrbelo me je, kaj neki bo z Brino in njeno pasjo vzgojo in šolanjem v obdobju, ko se zapirajo meje med pokrajinami, mesti in vasmi, pa so mi prijatelji hitro odpihnili dvome z optimističnimi napovedmi, da gre mlada pasja punca v šolo takoj!
Hudi časi ob delu od doma pač prinašajo tudi druge nove rešitve. V čisto majhnih skupinah, na prostem in z maskami, torej ‘nagobčniki’, se zdaj inštruktorji in učenci zbirajo po društvih in po drugih pasjih šolah. Tudi nasveti in šolanja po spletu se uspešno prebijajo v ospredje. Novim in starim pasjim vodnikom take stvari nadvse koristijo.
Vsaj toliko bodo zalegli nasveti in prikazi po spletu, da bodo kužki vsaj malo vzgojno obrušeni prikorakali na mestne ulice, ko bodo časi virusov enkrat mimo. Enkrat bodo pa res morali miniti, se vam ne zdi?
Kaj si še dobrega obetam pred prazniki, ki jih zaznamujejo virusi in naše vse bolj očitno izogibanje drug drugega? Petarde, ki so grmele in bobnele prejšnja leta, večino psov so hudo motile, ljudi pa tudi spravljale ob živce, bi prav lahko manjkale ob prazničnih večerih. Psom in ljudem bi bilo po volji.
Srečno in na svidenje prihodnje leto! Naj bo svetlo, z manj skrbmi kot letošnje!
Tone Hočevar
