O predlogu novele smo že pisali, tudi o odzivih, tokrat se je Zveza za živali odzvala na določene člene, ki, kot pravijo, med drugim prepovedujejo zavetiščem pogojevati oddajo zapuščenih živali in celo uvajajo visoko kazen za zavetišča, ki ne bi živali čim prej oddala novemu skrbniku.
»So slabi domovi res tisto, kar si želimo za naše živali?« se sprašujejo.
Živali so živa, čuteča bitja; to smo zapisali tudi v Stvarno-pravni zakonik
»Marsikatera izmed njih po stopnji inteligence prekaša nekajletne otroke. Znanstveno dokazano je, da čutijo strah in bolečino. Mar ni normalno, da si zaslužijo več kot le minimalne pogoje, ki zagotavljajo golo preživetje? Življenje bi moralo biti več kot le odsotnost smrti. Zavetišča jih sprejemajo v nemogočih stanjih: shirane, umazane, lačne, polne parazitov, bolne, poškodovane, ustreljene, prestrašene, zanemarjane. Porabijo tedne ali celo mesece dolgo, da jih postavijo na noge, pozdravijo, veterinarsko oskrbijo, socializirajo.
Zdaj pa jih bomo kaznovali, če jih oddajajo skrbnim lastnikom, kjer bo dobro poskrbljeno zanje?« se sprašujejo v Zvezi za živali.
Med drugim namreč v predlogu novele najdemo sledeče:
»Zavetišče ne sme pogojevati oddaje zapuščene živali z dodatnimi ali drugačnimi pogoji, kot so določeni za posedovanje hišnih živali, razen, če je to utemeljeno zaradi zdravstvenih ali vedenjskih posebnosti živali, ki se oddaja.«
Povzeto: ‘Z globo od 2.400 do 84.000 eurov se kaznuje pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ne skrbi, da zapuščeno žival takoj ali v čim krajšem roku odda zainteresiranemu skrbniku ali pogojuje njeno oddajo v nasprotju s pogoji, ki so določeni za posedovanje hišnih živali.’
Iščejo domove, kjer bodo živali varne in se bodo dobro počutile
Mnenje Zveze za živali je, da zavetišča, ki postavljajo nekoliko strožje pogoje, že zdaj, kot poudarjajo v Zvezi, od posvojiteljev ne pričakujejo več kot zahteva zakonodaja.
Pravilnik o zaščiti hišnih živali (sicer iz leta 2009) že zdaj od skrbnikov hišnih živali zahteva, da zagotovijo ustrezno namestitev in kakovostno hrano, da preprečijo pobeg živali, da jih zavarujejo pred napadi drugih živali in da zagotovijo dobro počutje živali. Saj vendar zavetišče, ki na primer oddaja v izključno notranji dom bivšega sesnega mladiča (ki je bil nekaj dni star hranjen po steklenički in je zrastel brez mame), išče prav to. Dom, kjer bo varen in se bo dobro počutil.
»V vsakem primeru pa moramo kot družba stremeti k čim boljšemu odnosu do živali in od lastnikov zahtevati optimalne pogoje, ne samo minimalne. Menda ne bomo dovolili, da slaba oskrba živali postane nekaj normalnega?« poudarjajo.
Zato menijo, da morajo zavetišča kot formalni lastniki teh živali, za katere noč in dan skrbijo in poznajo njihove zdravstvene in karakterne lastnosti, imeti polno avtonomijo nad tem, komu in pod kakšnimi pogoji jih bodo oddajala. »Že tako bo po noveli močno zmanjšano financiranje dolgotrajne oskrbe in se bomo vrnili nekaj let nazaj, ko so zavetišča povsem sama zagotavljala oskrbo živali, ki jih nihče ni želel posvojiti (ali pa so jih morala uspavati). Zato naj bodo neodvisna tudi pri oddaji živali, če bodo že prepuščena sama sebi pri njihovi oskrbi,« dodajo.
Nikakor se ne strinjajo s kaznovanjem zavetišč, ki živali ne bi oddala zainteresiranemu skrbniku v čim krajšem roku. Namesto tega predlagajo, da bi morali kaznovati »zainteresirane skrbnike«, ki živali kupujejo in posvajajo nepremišljeno in potem zanje ne skrbijo ustrezno.
»Saj je menda jasno, od kod prihajajo vse te živali, ki potem zapuščene končajo v zavetiščih?« še zapišejo in pozivajo Ministrstvo, da umakne to kazensko določbo iz 28. člena novele in s progresivno zakonodajo podpre tiste, ki se trudijo za živali.
