Iskanje stanovanja je velik izziv, iskanje stanovanja skupaj s psom je še večji izziv, iskanje stanovanja skupaj s črnim velikim psom pa je skoraj misija nemogoče.
Vse to je doživljala naša sogovornica in tudi sodelavka Lena Gregorčič, ko je pred časom iskala stanovanje zase in za svojega Rona. Zanjo je bilo iskanje stanovanja mnogo bolj stresno kot sama selitev.
Pravi, da so lastniki psov na trgu veliko manj konkurenčni, da nimajo praktično nobene pogajalske moči in da moraš, če želiš imeti streho nad glavo, vzeti to, kar ti pač ponudijo. »Da bi želel na primer imeti malo večjo balkon, dvigalo v bloku ali pa, da bi stanovanje imelo vsaj približen potencial, da bi lahko iz njega nastal pravi dom – to so vse bolj ali manj naivne želje,« potoži.
Pravi, da je poklicala več kot 50 različnih najemodajalcev, pri tem pa vsakih znova spuščala merila, kar se tiče okraja in okoliša, pri katerih drugih bolj zahtevnih parametrih izbire stanovanja pa pravi, da ni imela nobene možnosti izbire. »Toda niti spuščanje meril ni veliko pomagalo. Nekateri so mi prekinili brez pozdrava takrat, ko sem jih vprašala, ali je pes dovoljen. Dobesedno dol so vrgli slušalko brez odgovora! Nekega gospoda je motil videz psa – ker je moj pes črn in se ljudje črnih psov bojijo. Spet drugi se je izgovoril na velikost psa, češ da je prevelik, da bi šel lahko v dvigalo. Med najemodajalci so bili tudi ljudje, ki so imeli svoje pse, pa vseeno drugim lastnikom psov svojega stanovanja ne želijo oddati, ker pes pušča dlake. Ena od nepremičninskih agencij je želela, da ji dostavim vsa možna potrdila o cepljenju proti steklini in drugim boleznim …,« se grenke izkušnje spominja Gregorčičeva, ki se je na koncu zaradi vsega počutila razvrednoteno in se odločila, da se raje zaveže banki in stanovanje kupi.
Kakšni pa so zakonske podlage na tem področju? Izčrpno o tej temi si lahko preberete v članku novinarke Andreje Šalamun v aktualni številki revije Moj pes.
