Strah kot čustvo je nekaj normalnega in vitalna reakcija, ki posamezniku pomaga preživeti v določenih okoliščinah. Toda pretirana boječnost pri psu je precej pogosta težava.
Ko je strah prevelik in ko psu onemogoča normalno življenje, tedaj govorimo o težavi. Ta lahko vpliva tudi na odnos med skrbnikom in psom.
Na univerzi v Helsinkih so pred kratkim objavili povzetke raziskave, ki se je ukvarjala s socialno boječnostjo (plašnostjo) pri psih. Gre za strah, ki je povezan z nepoznanimi ljudmi in psi. Na bazi 6000 psov so raziskovali, kateri so tisti rizični dejavniki, ki vplivajo na pretirano pojavnost strahu.
Raziskava je pokazala, da na boječnost psa najbolj vpliva nezadostna socializacija v mladosti. Prav tako tudi okolje, v katerem pes živi – psi v urbanem okolju so pogostokrat bolj boječi od tistih, ki živijo izven urbanih naselij.
Ugotovili so tudi, da se pretiran strah pogosteje pojavlja pri psicah in majhnih psih. Zanimiv je tudi izsledek, da so boječi psi manj aktivni ter da jih njihovi skrbniki manj pogosto vključujejo v svoje aktivnosti. Morda je to slednje le posledica boječnosti, lahko pa je tudi vzrok, kot ugotavlja profesor Hannes Lohi iz omenjene univerze: ”Aktivnost ima pozitiven učinek na obnašanje tako psa kot človeka. Seveda pa je manjša aktivnosti boječih psov lahko posledica tega, da se skrbniki odločijo, da svojega psa, ki ima že sicer težave s strahom, ne bodo izpostavljali stresnim situacijam.
Raziskava je ugotovila tudi določene razlike med pasmami. Za najbolj socialno plašna sta se izkazala španski vodni pes in šetlandski ovčar, med najbolj pogumne pasme pa sodi pšenični terier, izjemno malo strahu pa sta pokazala še cairnski terier in valižanski ovčar.
