»Pred točno enim letom sem jo spoznala. Zbirali smo donacije za Pasji azil Meli v Trebnjem,« začne pripoved o psički Kiri Nuša Jezeršek, ki je zanjo zamenjala že 10 domov.
Ko sta se s prijateljico, da bi psom v Meliju pomagali še kako drugače kot le z briketi, izmislili, da se zanimata za posvojitev, so jima pripeljali po njihovih besedah najmanj problematičnega psa, 3-letno psičko Kiro in jima dovolili, da se na kratko sprehodijo.
Spoznali sta se v zavetišču
»Ne znam ubesediti Kirinega navdušenja, ko je prišla izza ograje zavetišča – videlo se je veselje, gobček je imela ves čas pri tleh in obnašala se je, kot da je na sprehodu prvič in zadnjič – hodila je levo in desno, navdušeno vohala po tleh, vmes pa dobesedno pogoltnila vsak priboljšek, ki je padel iz mojega žepa. Šele ko smo se vračali po isti poti, si je vzela čas, se vrgla na hrbet in se pustila pobožati. Nazaj v zavetišče je šla brez problema, kar mi je dalo vedeti, da boljšega doma še ni spoznala in, da mora biti tu že zelo dolgo. Kasneje sem izvedela – skoraj dve leti. Dve leti v boksu in z občasnim izpustom v majhen ograjen prostor, medtem, ko jim čistijo bokse,« razlaga Nuša Jezeršek.
O tem, da bi Kiro posvojila, ni niti razmišljala, saj je imela doma bolnega pasjega 14-letnika, ki poleg zdravstvenih težav ni maral drugih psov. Se ji je pa nežna duša usidrala v srce in je v naslednjih mesecih »pokoristila svoje prijatelje, da so prišli v zavetišče pod pretvezo, da se zanimajo za psa, da so jo lahko sprehajali…«
Kira pri njej doma, toda …
Njen pes je Nušo zapustil letos julija. Kmalu zatem je odšla po Kiro v Trebnje. »Dolgo je bila že tam, bila je velika in na videz prav nič lepa. Vzela jo bom, ker jo nihče drug noče. Glede njene lepote sem se zelo motila – v vsej svoji “pasji karieri” še nisem slišala od mimoidočih toliko pohval na videz psa. No, o tem, da je mešanka z avtohtono slovensko pasmo, Kraškim ovčarjem, nisem razmišljala. Mislila sem, da imam ogromno znanja o psih. Danes vem, da se znanje meri šele, ko človek vzgaja “zahtevno” pasmo. Nikoli ne bom pozabila besed “oskrbnika” iz azila: “Ta pes nič ne laja.” A o tem kasneje. Bilo mi je hudo, ker v avto nikakor ni hotela iti. Potem pa jo je “oskrbnik” zagrabil in v sekundi je bila v avtu. Ker je bil poletni dan, sem ji odprla okna, a po nekaj metrih vožnje je bila s sprednjimi tacami že zunaj. Vso pot je bila zelo živčna in vse do Ljubljane se ni umirila. Ko smo jo prvič spustili na vrt za hišo, je živčno tekala gor in dol in kmalu zagledala svoje nove družinske člane – na enem delu vrta imajo namreč domovanje naši trije veliki kunčji otroci. Vsi trije rešenčki, ki dobesedno uživajo na dvajsetih kvadratih zajčjega raja. Žal ne vem, kaj si je mislila Kira – da so igrače ali plen, ampak na vsak način je hotela k njim in soočili smo se s prvo težavo. Če ne želimo tvegati, je treba kuncem povišati ograjo med njimi in Kiro. Trajalo je dva tedna, da jih je sprejela in se ni zaganjala v njihovo ograjo vsakokrat, ko je bila na vrtu. Mislila sem, da je največji problem mimo. Kmalu sem ugotovila, da je morala biti v preteklosti zelo maltretirana. Ko sem samo prijela v roke metlo, grablje ali lopato, je letela stran kot šiba. Na sprehodu ni upala mimo ljudi s pohodniškimi palicami. Nekega dne, ko sva se sprehajali, je gospa pred blokom obesila tepih in ga čistila s ‘kloferjem’. Kira se je obrnila in tekla stran, da sem jo komaj zadrževala na vrvici. Ker v zavetišču o njej nisem dobila niti ene same informacije, sem poklicala in jih povprašala. Rečeno mi je bilo, da je prišla k njim z inšpekcijsko odločbo, odvzeta je bila torej svojemu lastniku – in ni mi bilo več treba spraševati, zakaj. Da v Sloveniji inšpekcija vzame psa, moraj biti nekaj res zelo narobe,« pravi Nuša.
Kiro je pripeljala na lastno pest, kljub temu, da je njen oče jasno povedal, da ne bo pri hiši več nobenega psa. »Sem pa jo pripeljala, medtem ko je bil na dopustu, saj sem želela, da je menjava lokacije za njo čim lažja. Danes vem, da to ni bilo pametno – kajti, ko se je po dopustu od nikoder prikazal človek in so se pojavili v hiši novi zvoki, katerih prej ni bilo, je Kira to dojela kot da je prišel tujec, pred katerim nas mora obvarovati. Tako je začela lajati vsakokrat, ko je v spodnjem nadstropju zaslišala očetove korake in odpiranje vrat. Težko pišem o tem, kako je bilo, ko je oče izvedel za Kiro. Zahteval je, da gre stran.«
Ker je oče postal do Kire nasilen, je Nuša pisala v ljubljansko zavetišče Gmajnice in jih prosila za pomoč. Kot pravi, je dobila le kratek odgovor, da psice ne morejo vzeti in naj se obrne na zavetišče, od koder jo je posvojila.
Ušla je – z razlogom
Preko prijateljskih vez je prišla do starejše gospe, ki se nerada izpostavlja, sprejema pa žvali, nad katerimi so ljudje obupali. Njena velika posest ji, kot pripoveduje Nuša, dovoljuje, da ima pri sebi več konj, račk, kokoši, muck in tudi trideset psov. Dogovorili sta se, da pokriva vse stroške za Kiro, vzameno za nastanitev. »Ker se Kira strašno boji avtomobilov, nam po večdnevnemu poizkušanju na vse mogoče načine ni preostalo drugega, kot da jo je veterinarka dala pod narkozo. Zbudila se je sredi poti, ko smo padli v grozno gnečo na avtocesti in vožnja se je dvojno podaljšala. Na cilju je Kira dobila ogromen ograjen prostor, velik za celo stanovanje, s hiško in pasjim sostanovalcem. A ko sem odhajala, se ji je zmešalo. Nisem še videla psa tako jokati. Ko smo se odpeljali, sta hčerki rekli, naj jo vzamem nazaj. Celo pot domov in preostanek dneva sem le še jokala. Naslednji dan sem poklicala gospo. Povedala je, da psička še vedno žaluje. Prosila sem jo, če lahko pridem v naslednjem tednu. Gospa je vztrajala, da ne hodim toliko časa, da me Kira pozabi. Zakaj bi me sploh morala pozabiti? Gospa je v letih in išče nekoga, ki bi sčasoma prevzel njeno posestvo. Tujci, ki delajo pri njej, so v meni povzročili čuden občutek in zato tudi Kirinega potnega lista nisem želela pustiti tam. A to je bil pogoj, da psica tam ostane,« opisuje Nuša.
No, na koncu se je Kira odločila sama – naslednji dan je preplezala 1.80m visoko ogrado in tekla v deset kilometrov oddaljen kraj, kjer je deklica ravno izstopila iz šolskega avtobusa. Kira jo je pospremila do doma in tam ostala. Njena mama je našla obvestilo o pogrešani psički in obvestila Nušo. Žal je niso mogli obdržati.
Pasji boks v pasjem hotelu
V obupu je Nuša začela enega za drugim klicati ljudi iz svojih pasjih krogov. Nato je pomislila na pasji hotel ter prišla do Kinološkega društva Kamnik, ki oddaja bokse zaprtega tipa, od koder pes ne more uiti. »V najem mi je ponudil boks sredi gmajne ob poligonu, kjer trenirajo pse. Tam ima pet povsem zaprtih pesjakov in ni možnosti, da bi ušla. Ko sem jo prvič pripeljala, sem bila vesela, da ne bo sama – v sosednjem boksu je bil kraški ovčar. Lajal je kot zmešan. Mislila sem, da je takšen do novih ljudi. Čeprav je bil še dan, so boksi iz treh strani zabetonirani, na sprednji strani ob vhodu v bokse pa je razobešen ogromen reklamni pano. Iz kletke so se svetile le žalostne oči zaprtega psa, ki je še kar jokal. Kira ni hotela v boks, a smo jo vanj zvlekli. Ko sem jo zaklenila, je gobček naslonila na železna vrata in začela cviliti. Slišala sem jo vse do parkirišča. Naslednja, skoraj dva tedna sem tako prihajala k njej vsak dan dvakrat. Preostali čas je samevala v boksu.«
Ko je Nuša nato Kinološkemu društvu Kamnik sporočila, da gre Kira v poskusni dom in ne potrebuje več boksa, je mislila, da je zadnjič tam. »Peljala sem jo h prijaznemu upokojenemu gospodu. Verjamem, da je imel glede posvojitve psa resne namene in mu ne zamerim, ker jo je po dveh dneh vrnil. Kira ni hotela v avto. Kljub večurnim sprehodom je takoj po prihodu domov stekla do okenske police in gledala ven kot da sprehoda sploh ni bilo. Na vrt je ni mogel spustiti, ker bi ušla. Prvi dan jo je ob prihodu pričakala celotna družina. Gospod je priznal, da so v želji, da bi ji ugodili, preveč silili v njo in je začela renčati. Najraje je zbežala v klet, kjer je imela mir. Ko sem jo prišla iskat, je imel solzne oči in brez, da bi kaj rekel, sem vedela, da verjetno ostali družinski člani niso bili tako navdušeni kot on. Ker je onkološki bolnik, bi moral v času bolnišničnega zdravljenja zanjo skrbeti nekdo drug …«
Tako jo je morala peljati nazaj v Kamnik. Naslednji dan zjutraj je za njen sprehod najela sprehajalko, Kira pa je po sprehodu ušla iz boksa na majhen hodnik … V KD je po besedah Nuše niso več želeli.
Še dva nesrečna poskusa
Nato se je nanjo obrnila gospa, ki je že imela izkušnje s kraškim ovčarjem. Po izmenjavi nekaj dodatnih podatkov, se je Nuša naslednji dan s Kiro odpravila tja, a njihov pes jo je takoj napadel. Tudi hrup kmetije je Kiro prestrašil, Nušo pa tudi druge stvari, ki jih je opazila.
Sledil je dom v Pasjem vrtcu v Ljubljani. »Ko sem videla to pasjo rezidenco, se je v meni prebudilo takšno navdušenje, da ne znam opisati. Kako, da jaz tega prej nisem poznala? V eni ogradi so socializirani veliki psi, v drugi majhni, v tretji nesocializirani, v četrti nekastrirani, itd…Ograde so ogromne, vsaka ima pasji bazen, ogrevane hiške in pasja igrala…« A ko je Nuša Kiro pustila tam, je ta preplezala ograjo in zbežala. »Našla sem jo tavati ob cesti in odpeljala sem jo nazaj, da bi se pogovorili. Vodja je bil odločen, da takega psa ne bodo vzeli in pika. Da se mu ni treba ukvarjati pri petdesetih psih z enim tako težavnim. Povedala sem mu zgodbo in opisala svojo stisko, pa je hladno rekel, naj jo odpeljem nazaj v zavetišče.«
Nuša je dobila podatek, da v pasjem hotelu v Vodicah vzamejo vse pse. »Številka nedosegljiva. Bila sem v fazi šoka, v krču. S psom v avtu, za katerega ne vem, kam bo šel čez noč. Poiskala sem naslov tega hotela v Vodicah. Ne vem kako, a nekako sem se pripeljala do cilja. Parkirala sem pred visokimi vrati in pozvonila, enkrat, dvakrat, trikrat, nič. Usedla sem se nazaj v avto in se zjokala. V tistem je Kira stegnila glavo naprej proti meni in me začela lizati. Tega še nikoli ni storila.«
Kira išče dom!
Trenutno Kira čaka pri lastniku hotela Najboljši prijatelj v Dravljah. Vedno do sedaj so bili v tem hotelu polno zasedeni, a jo je lastnik vzel kar k sebi domov. »Morda je njegovo neskončno znanje, izkušnje, ljubezen do psov, prava energija ali kombinacija vsega skupaj kriva, da me pri njemu najlažje počaka. A kljub temu je konec dneva to samo začasen dom,« pravi Nuša, ki še vedno čaka na posvojitelje Kire na email naslovu društva Pasja nota: pasja.nota@gmail.com.
Kiri lahko pomagate tudi z nakupom spominske knjige, ki bo izšla 20.11. Vanjo lahko lastniki kužkov vpišejo pomembne datume, informacije, fotografije, risbe, itd… »Celoten izkupiček od prodaje knjig gre za Kiro. Trenutno je v pasjem hotelu in stroški niso majhni,« pove Nuša Jezeršek.
